Treba je bilo predvsem preživeti, torej pretihotapiti še kakšno bruno za peč, preden pritisne mraz, najti kmeta, ki bo v kratkem klal na črno, spremljati, kje se kuha žganje, ugotoviti, ali se lahko zaupa novim obrazom, ki so ponujali pretihotapljeno robo, spremljati je bilo treba novice, kje se je kdo zvrnil na žago, padel pod plug ali dobil konjsko kopito v glavo, saj se je s tem morda odprla možnost, da se spravi sina, strica, soseda ali prijatelja h kruhu in pozneje seveda računa na njegovo pomoč. Življenjska doba ljudi se je daljšala, življenjska doba držav se je krajšala, prišla in odšla je kraljevina SHS, prišla in odšla je prva Jugoslavija, prišlo in odšlo je vsesplošno klanje pod plaščem druge svetovne vojne, rodila se je socialistična Jugoslavija, za ljudi v teh krajih pa se ni nič bistveno spremenilo. Še naprej so poskušali predvsem preživeti, še naprej so računali, kje in kdaj zamenjati nemške marke ali švicarske franke, le da so računi zaradi trimestne inflacije postajali vse bolj kompleksni. Paziti so morali, kdaj bodo na vrsti za električno redukcijo, in kdaj se lahko zaradi lihih in parih dni odpeljejo do strica v sosednje mesto. Še vedno se je klalo na črno, tako zaradi boljše kvalitete mesa kot zaradi prihranka, še vedno čakalo na priložnost, da znance in prijatelje spravijo h kruhu, še vedno in vse bolj se je nosilo iz samoupravnih podjetij vse, kar ni bilo trdno privito ali zabetonirano, hkrati pa pralni praški in kavbojke v prtljažnikih fičkov in stoenk niso bili več švercanje, ampak nujni del preživetja. Nato je prišlo leto 1991, ko so besede ameriškega predsednika iz leta 1918 postale meso, mi pa smo še naprej pridno delali, marljivo seštevali in šlo nam je kar dobro od rok. Iz najbolj razvite republike bivše države smo se prelevili v tranzicijsko zgodbo o uspehu, postali smo zgled celotni vzhodni Evropi, bili smo v prvem valu širitve Evropske unije in kot prva tranzicijska država smo vstopili v evropsko monetarno unijo. Zdelo se je, da smo na pravi poti, da delamo prav in da ni sile, ki bi lahko stopila med nas in srečno prihodnost.
Nato pa so se začele na vseh koncih odpirati luknje in padati domine, čeprav smo delali vse tako kot vedno. Nihče nam ni povedal, da strategije, s katerimi smo uspešno izigravali Dunaj in Beograd, po novem nimajo smisla, saj izigravamo le še sami sebe, nihče nam ni povedal, da prava po novem ne moremo več brati skozi pravne luknje, kot v socializmu, in da sledenje zakonu ni znamenje nesposobnosti in neumnosti. Nihče nam ni povedal, da izdan račun ne pomeni, da imamo pred sabo inšpektorja davčne uprave, ki zaradi neke genske napake ne zmore sodelovati v plemensko pravični in moralni operaciji vsesplošne kraje in goljufije, prav tako nam ni nihče povedal, da moramo v lastnem interesu pogledati čez osebni interes in kako to pravzaprav storiti. Nenadoma, iz nič, zatečeni, smo stali sredi pogorišča in ugotavljali, da za zgodbo o uspehu ne stoji premišljen gospodarski in strateški načrt. Začeli smo ugotavljati, da smo najboljše v družbi, z intelektualci na čelu, izčrpali v površinskih strankarskih bitkah, da je napihnjena državna administracija polna teh naših stricev, prijateljev in sinov in da je dosledno zavezana koruptnemu delovanju. Začeli smo ugotavljati, da je medtem, ko smo se mi ukvarjali s preživetjem in poslušali o nacionalnem interesu, politika z usmerjanjem državnih denarnih tokov spletla ilegalne mreže med vsemi podsistemi, vključno s policijo, tožilstvom in sodišči. Začeli smo ugotavljati, da so preiskave in obtožnice nemalokrat odvisne od tega, koga obravnavajo. Začeli smo ugotavljati, da praktično ne premoremo več politika, ki mu iz preteklosti ne bi povlekli takega ali drugačnega popusta ali ugodnosti. Začeli smo ugotavljati, da je politika z instrumentalizacijo različnih interpretacij preteklosti odprla toliko individualnih človeških ran, da ji je uspelo iz nas povleči najbolj esencialno sovraštvo, hkrati pa je politika prave sovražnike prepoznala v tistih, ki se niso hoteli prilagoditi vzpostavljenim pravilom igre. Začeli smo ugotavljati, da po novem zagotavlja preživetje ne pridno računanje, ampak poslušnost, in še to le v času služenja. Začeli smo ugotavljati, da stranke igrajo le formalno igro medsebojnega nadzora, saj rezultatov ne uporabljajo za čiščenje javnega prostora, ampak za medsebojno izsiljevanje. Začeli smo ugotavljati, da verjetno mora obstajati neki medstrankarski pakt o svobodnem ropanju, ki je pomembnejši od stabilnosti države in dolgoročnih interesov. Začeli smo ugotavljati, da se mora vsaka nova stranka ali posameznik, ki pride na prizorišče, prilagoditi vzpostavljenim pravilom igre, sicer kratko malo nima šans. Začeli smo ugotavljati, da se nobena politična stranka ni pripravljena odreči sistematičnega ropanja države, pa čeprav to pomeni, da bomo vsi pristali v bedi in da bo taktirka dokončno prešla v roke zlovešče trojke, ki nam že trka na vrata. Začeli smo ugotavljati, da naša zgodba, kot so slutili naši predniki leta 1918, nikakor ni nujno zgodba s srečnim koncem. In morda bomo začeli ugotavljati, da so imeli prav in da pravzaprav nismo sposobni skrbeti sami zase.
