Star pripadnik koptske pravoslavne manjšine, ki sem ga vpraševal o muslimanskih bratih, se je že razgovoril, ob vprašanju o tveganju, ki ga politični islam pomeni za njegovo krščansko ločino, pa se je zdrznil. »Ste vi kristjan?« me je vprašal. Odgovoril sem anagrafsko pravilno in konfesionalno natančno. »Da. Ampak katolik.« Razumevajoče je pokimal, da ga bom razumel. »Tudi vi ste fanatiki.«
Svojo zgodbo je potem povedal brez razlaganja, ker fanatiku ni treba posebej razlagati, kakšne so politične ambicije verskega fanatizma. Pozna ga od doma. Starega gospoda nisem hotel begati s tem, da sem tudi komunist, ki z razumevanjem gleda na stisko muslimanskih bratov, simpatizira s socialnimi programi sufijskih šol in se je pisanja učil tako od Antona Mahniča kot iz zen budističnih koanov. Sestavljene identitete te dni v Kairu niso popularne.
Vsak od orientalizma navdahnjen obiskovalec mesta se zgodb veseli, ker so eksotične, dišijo po sestavinah neznanih imen in domišljijo peljejo na kraje, kjer še ni bila. Hkrati pa so razumljive in poslušalcu se prej ali slej zgodi, da jih posluša kot zgodbe o svojem svetu.
To pot je bilo ravno obratno. Zgodba, ki jo te dni pripovedujejo v Egiptu, je zelo domača, pripovedujejo pa jo v najbolj običajnem političnem jeziku, ki ga govorijo od Aten do Stockholma. Poslušalec upa, da kljub domačnosti ne govori o njegovem svetu. S svojimi izkušnjami zadnjega leta na ulicah in trgih Evrope pa je tudi z najboljšo voljo ne more dojeti kot eksotične. Edward Said bi bil presrečen. To je zadnje poglavje njegovega Orientalizma. Piše pa ga mesto, ki ga je imel rad.
V jedru sta dva pogleda na isti dogodek.
»Samodržca Mursija je odstavil ljudski upor, ki je s svojimi telesi ustavil diktaturo in pozval oborožene sile, naj ponovno vzpostavijo demokratično oblast.«
»General Sisi je naredil državni udar, odstavil na svobodnih volitvah demokratično izvoljenega predsednika in ukinil demokratično izvoljen parlament in ustavo.«
Kateri pogled ustreza dejstvom?
Zdi se, da oba.
V en stavek ju je strnil briljantni opazovalec egiptovskega političnega življenja Ahmed Mahmud, ki je pred tremi leti med prvimi na Tahrirju zahteval odstop Hosnija Mubaraka, zdaj pa navija za generala Sisija.
»Za islamistično strujo je demokracija še vedno povezana s politično izbiro in volilnimi skrinjicami, za večino Egipčanov pa danes pomeni vladavino ljudstva, ki jo izvaja ljudstvo.«
Zanimivo. Zdelo se mi je, da sem nekaj podobnega poslušal letos pozimi v drugih jezikih. Ampak kako se je na tem odru znašla vojska s podarjenimi f-16, helikopterji in oklepnimi transporterji kot racionalna sila dobrega proti politični blaznosti?
Egipčani so se odločili, da bodo svojo sodobno zgodovino ponovno pisali v hieroglifih. Preden bralec pride do tega, da bi se vprašal, kaj se je zgodilo, mora dešifrirati pisavo. Pod njo se razpre jezik, ki je med svoja ključna pravila logike vpeljal paradoks.
Na prvi pogled zveni skoraj kot politična pravljica. V deželi preštejejo glasove po regularnih volitvah, kjer ni prišlo do prevelikih nepravilnosti. Številke pokažejo, da je zmagalo politično gibanje, ki je bilo zadnjih sto let ali v opoziciji do katere koli oblasti ali v ilegali. Večino časa v zaporih. Na oblast jih je po tridesetih letih vojaške diktature pripeljala ljudska revolucija, vendar je njihov politični program konservativen, ignorirajo osebno svobodo in posameznika podrejajo kolektivni ideologiji, ki temelji na zelo ozki interpretaciji svete knjige. Njihova ideja ustave je dolg seznam prepovedi. S tem so na volitvah zbrali več glasov kot kdor koli drug in spravili v zadrego devetdesetmilijonsko državo. Ko pridejo na oblast, svojo relativno večino glasov vedno razumejo kot mandat za še eno revolucijo. Polastijo se vseh ključnih državnih institucij in začnejo državo prilagajati svojim potrebam. Že po nekaj mesecih je jasno, da je ključna točka njihovega programa pretvorba državnih institucij v strankarski aparat.
Ampak prav s tem programom so zmagali na volitvah. Porazili so razsvetljeno laično pahljačo političnih sil, ki v sebi združuje najnaprednejšo tradicijo politike dvajsetega stoletja. Svoboda, socialna pravičnost, demokracija. En človek en glas, politična reprezentacija bogastva interesov družbenih skupin. Pogumno izražanje nekonvencionalnih idej, inventivnost pri njihovi predstavitvi, duhovitost in veselje do življenja. Na tem valu so odstavili letalskega generala in v beg pognali njegov monumentalni policijski aparat. Leta 2011 so postavili zid pred vojsko in zahtevali vzpostavitev demokratičnih mehanizmov upravljanja države. Niso odnehali, dokler se država ni soočila sama s sabo na prvih demokratičnih predsedniških volitvah v svoji dolgi zgodovini. Na oder so postavili sijajno paleto novih obrazov, fantastičnih idej in sveže politične govorice.
In potem so mesto predsednika države brez boja prepustili Mohamedu Mursiju, ki tudi med muslimanskimi brati ni nikoli veljal za najsvetlejšo žarnico na lestencu. V obupu so sami glasovali zanj, ker je bil njegov protikandidat star Mubarakov pajdaš. Najbolj množično, živahno in pametno politično gibanje v sodobni zgodovini arabske politike v drugem krogu predsedniških volitev ni imelo svojega kandidata. Zakaj? Zato, ker so v prvem krogu imeli petdeset kandidatov, vsak pa je glasoval za svojega. Razsvetljen del družbe je po tej formuli najprej izgubil parlamentarne volitve, potem pa še predsedniške. Ko so po enem letu vladavine ugotovili, da v državi nihče ne predstavlja njihovih interesov, so ploskali vojski, naj naredi državni udar in reši demokracijo.
Evropska pomlad kot imitacija arabskih revolucij morda ni najboljša ideja. Treba si bo izmisliti kaj bolj izvirnega.
