Zato je tudi bil najpomembnejša država med Kairom in Teheranom. Sadam Husein je hotel biti dedič Gamala Abdela Naserja in njegovega arabskega nacionalizma. Iz zaostale agrarne države je gradil moderno industrijsko silo, ki bo lahko vzdrževala silno vojsko, s katero je nameraval zavzeti celo Arabijo in uničiti Iran, ki je bil njegov najbližji sovražnik. Zato je potreboval izobraženo prebivalstvo. Ko je prevzel oblast, je bila nepismenost skoraj stoodstotna, ko jo je izgubil, je bila pismenost skoraj stoodstotna. V enem zamahu je najel deset tisoč egiptovskih učiteljev, da so izobraževali iraške učitelje. Preziral je srednjeveške teokratske monarhije Zaliva in Savdske Arabije, ki so ob vsaki krizi klicale na pomoč Ameriko in zapirale ljudi, ki so narobe molili. On je na sejah revolucionarnega sveta nesposobne ministre odstavljal s streli iz revolverja, zapore pa polnil s političnimi disidenti, ne pa z verskimi heretiki. Če si pristal na to, da nikoli ne boš z ničimer ugovarjal Sadamu, si lahko udobno plezal po lestvici močnega iraškega srednjega razreda. Sadam je bil vrh baasističnega političnega režima, ki ni imel opozicije. Opozicijo je ali pobil ali zaprl v vedno polne zapore. Uvažal je cele rafinerije, cementarne, kemične tovarne in opremo za kopenske divizije, mornarico in vojno letalstvo. Uvažal je vse, razen svobode in demokracije. Oboje je razumel kot napad na državo. Držal se je dolge tradicije.

Polja med Evfratom in Tigrisom so bila neprekinjeno obdelana zadnjih pet tisoč let. Med njima so si izmislili vse, od česar mi danes živimo, razen participativne demokracije. Med rekama so povsod ležali kosi keramike in kamenja, ki so pričali, da je bilo pred Irakom tam že veliko držav. V ekstremnih podnebnih pogojih je bilo polja treba namakati, ko je tam zmedo delal še Baal Zebub, bog muh, ki je dal ime biblijskemu Belcebubu. Od ljudi, ki so naseljevali tista področja, smo dobili idejo, da je dobro živeti v mestih, da mesta potrebujejo zakone in da jih prehranjuje podeželje, ki ga je treba upravljati. Zato so tam izumili zakonodajo, birokracijo in državno upravo. V Kuzistanu, mejnem območju med današnjim Irakom in Iranom, je bil biblijski raj. Reko Karun, ki pod tem imenom še danes teče mimo Ahvaza, se omenja v Stari zavezi kot eno od rek Paradiža. Tudi biblijske zgodbe so prišle od tam. Preden se je komurkoli sanjalo, da bi lahko obstajale nacionalne države, so tam poznali enega boga, vladno uradništvo in organizirano vladarjevo vojsko. Ta ideja je preživela vse sisteme od Darija in Hamurabija do kalifatov, otomanskega cesarstva in britanske kolonialne uprave.

Britanci so tako kot povsod drugod v svojih kolonijah za seboj pustili nerazvito družbo, moderno uradništvo in urejeno vojsko. Uradništvo in vojska sta bila stebra modernosti vseh postkolonialnih držav. To je njihovo prekletstvo. Vojska in državna uprava se vedno hitreje razvijata kot družbene institucije in sta vedno v prednosti. To je pokopalo egiptovsko revolucijo in onemogočilo politični prevrat v Siriji. Iz te pasti je zelo težko najti izhod. Vsaka zahteva družbe po participativni oblasti se izteče ali v državljansko vojno ali v novo obliko vojaške diktature. Diktatura vedno nastopi kot zaščitnik države pred razdiralno silo družbe.

Ko so Američani leta 2003 zavzeli Irak, so brez težav porazili vojsko. To je bila vojska tretjega sveta, ki se je ob prvem strelu vdala. Njen namen ni bil borba proti sovražniku, ampak ustrahovanje lastnih državljanov kot obramba države pred družbo. Tudi birokracija se je takoj vdala. Okupacijska sila bi brez težav lahko kooptirala tako vojake kot birokrate in bi z njimi obvladovala celo državo. Američani so se v trenutku navdihnjenosti odločili, da bodo državo raje uničili. Razformirali so vojsko in razgnali državni aparat. Trije milijoni izobraženih Iračanov, ki so znali upravljati z državo, so zbežali v Sirijo ali iraško podzemlje. Ko so Američani in njihovi zavezniki odšli, za seboj niso pustili države, ampak ozemlje pod nadzorom zavezniške verske milice in Kurdistan, ki so mu od leta 1991 omogočili postopen razvoj v samostojno državo. Iz tega je lahko nastala samo velika konfesionalna vojna, ki smo ji sedaj priča.

Edina država na tem ozemlju je Kurdistan, ki previdno širi svoje meje in sprejema begunce. Vse ostalo je kaos. Vsi zavezniki, ki so sodelovali pri uničenju iraške države, so si nakopali veliko odgovornost. Začrtali so ozemlje za versko vojno med ljudmi, ki razen vere nimajo nobene druge organizacijske mreže več. V prvi konfesionalni vojni med Irakom in Iranom sta državi uporabili bojne strupe in skupaj pobili milijon ljudi. Sedaj bodo uporabili vse, kar jim bo prišlo pod roke.

Pripravite bagre. Treba bo odkopavati veliko množičnih grobov.