Ljudje s svojimi odločitvami izdajamo svoje potrošne navade in celo značajske lastnosti. To dejstvo že stoletja izkoriščajo tako prevaranti kot tudi, povsem legalno, trgovci, bankirji, organizatorji iger na srečo in drugi. Pred leti so ljudje tako sklepali posojilne posle z Orionom, kljub temu da so vedeli za oderuške obresti. Dejstvo, da so si bili denar kljub temu pripravljeni izposoditi, je bilo za posojilodajalca nedvoumno potrdilo, da drugje kredita ne dobijo. Nakup loterijske srečke ali vstop v kazino podobno nakazuje na pripravljenost posameznika na tveganje zelo verjetne izgube denarja, v zameno za zelo malo verjetno pridobitev glavnega dobitka.
Nekakšno igro na srečo komitentom ponujajo tudi banke. Omogočajo namreč vsaj tri ravni »tveganja«, ki ga prevzemajo posojilojemalci. Najmanj nagnjeni k tveganju bodo plačali nekoliko višjo nominalno obrestno mero, vendar bo slednja fiksna skozi vso odplačilno dobo. Njihove anuitete bodo torej vsak mesec povsem enake, brez kakršnega koli tveganja. Nekoliko »pogumnejši« se odločijo za fleksibilno obrestno mero, katere variabilni del predstavlja medbančna obrestna mera. Glavnica sicer ostaja enaka, vendar pa so mesečni obroki odvisni od gibanja obrestnih mer. Ljubitelji tveganja pa se lahko odločijo tudi za kredit v tuji valuti, na primer švicarskem franku, kjer tvegajo tako spremembo glavnice kot tudi spremembo obrestne mere.
Nedavna »korekcija« vrednosti švicarskega franka, ki jo je spodbudila napoved Evropske centralne banke, da bo povečala količino denarja na trgu, je pretresla posojilne trge v Evropi ter tudi slovenske ljubitelje tveganja. Razmeroma nenadna odločitev švicarske centralne banke o opustitvi vzdrževanega tečaja z evrom je pomenila, da se je v hipu bistveno povečala obveznost kreditojemalcev, merjena v evrih, čeprav se njihov nominalni dolg v frankih seveda ni spremenil. Če je predvsem v letih pred krizo veljalo, da se tveganje s krediti v frankih izplača, je streznitev prišla iznenada in to prepričanje brutalno obrnila.
Načeloma velja, da so se komitenti zavedali oziroma bi se morali zavedati tveganja, ki ga prinaša obveznost plačila v tuji valuti. Težava je seveda v tem, da njihov mesečni dolg nastaja v valuti, v kateri ne dobivajo tudi prejemkov. Obstaja seveda tudi verjetnost, da banke komitentom nevarnosti takšnega aranžmaja niso dovolj jasno predstavile, vendar to komitentov ne odvezuje odgovornosti. Slednji so se zavestno odločili vstopiti v omenjeno valutno tveganje. Dolgo se jim je (pre)drznost izplačala, saj so ob šibkem »švicarju« in nizki obrestni meri v rokah držali močne karte, vendar pa je glede na praviloma dolgo odplačilno dobo obstajalo tveganje, da ne bo vedno tako.
Če se bo izkazalo, da so banke kupce »aktivno« zavajale o tveganjih, ki jih prinašajo posojila v tuji valuti, bi moral del bremena reševanja nasedlih varčevalcev pasti tudi na njih. V nasprotnem primeru gre za »izgubljeno stavo« posojilojemalcev, ki v tem primeru nimajo nobene vsebinske ali moralne opore za svoje zahteve do vlade po reševanju njihovega položaja. Če slednja njihovim pritiskom popusti, podobno kot se je to zgodilo na Hrvaškem in Madžarskem, bo s tem odprla pandorino skrinjico podobnih zahtevkov. Vsi deli Slovenije, ki jih je kadar koli poplavilo, zasul plaz ali pa so utrpeli škodo zaradi kakšnega drugega naravnega pojava, lahko nemudoma vložijo tožbo proti izdajatelju gradbenega dovoljenja, saj jih ni zaščitil pred sprejemanjem slabe odločitve o lokaciji gradnje. Ste imel lani škodo zaradi žleda? Pokličite svojega odvetnika.
Vzporedno s tem se odpira tudi vprašanje moralnega hazarda. Reševanje posojilojemalcev s strani države ali udeleženih bank bo zmanjšalo kazen za napačno odločitev in s tem spodbudilo nadaljnje epizode prevzemanja ekscesivnega tveganja. V podobnih primerih bodo namreč »oškodovanci« upravičeno pričakovali da bo država priskočila na pomoč tudi njim, če se jim tveganje ne bo izšlo.
Morda so banke nekaterim svojim komitentom vsilile kredite v švicarskih frankih ali pa, kar je znatno verjetneje, so slednje zaslepile ugodne obrestne mere in so odmislili inherentno tveganje, povezano s takšnim kreditnim aranžmajem. Če so banke dokazljivo zavajale svoje posojilojemalce glede valutnega tveganja, je vsekakor na mestu skupinska tožba proti bankam. V nobenem primeru, četudi se izkaže, da so zavajale banke, pa ne sme država odigrati vloge odrešenika in tako ali drugače financirati posledic potrošniških odločitev.
