Ste to včeraj slišali med poročili? Ne, ne bo držalo. Gre za dogodek iz leta 1910, direktor muzeja pa je bil Josip Mantuani. Srečnež, ki je na položaj prišel leto poprej v rahlo nenavadnih okoliščinah. A ob tej najdbi ni imel sreče. Med zijali se je namreč hitro našel nekdo, ki je, kot bi pobegnil iz tiste Andersenove pravljice o goli cesarski ritki, veselo oznanil: Kakšne lobanje neki, pa saj to so šildkrote!
Res je. Bili so oklepi želv, s tipično strukturo, ki jo je jasno videti tudi na fotografiji Mantuanijevega primerka. Ubogi direktorček. Iz časopisov se je vsul plaz najbolj zajedljivih ugotovitev o »učenjaku, ki želv ne razločuje od človeških glav«, »o velikanski učenosti najnovejšega veščaka na polju 'pragrobišč'«, o tem, kako je Mantuani zavrnil možnost, da bi šlo za poboje v času Napoleonovih osvajanj, ker da ti niso sekali glav (»a ni bil prav francoski oni mični instrument, ki ima poetično ime giljotina«)…
Ta želvja juha ne bi bila drugega kot zabavna, sto let stara anekdota, če ne bi bil kontekst skrajno zanimiv in večno zelen, saj uteleša to, kar je antropolog dr. Božidar Jezernik, ki je dogodek preučil v študiji, označil z njenim imenom: Nacionalizacija preteklosti. Ta pa, kot pravi, sproža tudi zabavne reči: »Obiskovalci so se razdelili v dve stranki: v stranko krščanskih lobanj in stranko želv.«
Za kaj je torej šlo? Mantuani si je položaj pridobil, ker je bil njegov predhodnik Nenaš in se je celo grozno neslovensko pisal: Walter Šmid. Šmid je bil strokovnjak in je muzej zelo uspešno vodil, a kaj, ko je ta nekdanji benediktinec prestopil med evangeličane in se poročil. Vladajoča katoliška Slovenska ljudska stranka je izdajstvo takoj sankcionirala. Šmida so brcnili v zadnjico in tudi liberalni Tavčar si je nad njim umil roke: »So razmere take, žalostne, ali take so!«
Mantuani je bil predvsem muzikolog in njegova zgodba je – o kako znana! – zgodba o tem, kako nastavljeni nekompetentni kader pade v zanko, ko vede in nevede služi gospodarju, kako »vidi« to, kar hoče videti in kar od njega zahteva verska, strankarska ali nacionalna pripadnost. Najdba kosti je bila prelepa priložnost za potrditev teze o grozovitih mohamedancih in ubogih kristjanih, odkritje se je izvrstno prilegalo vsemu, kar je SLS zagovarjala, utrjevanju katolištva, demoniziranju nekrščanskega sovražnika, nacionalni konsolidaciji. Če dejstva niso ustrezala, toliko slabše zanje…
S tem pa zgodba še ni končana. Leta 1951 je arheolog in zgodovinar Jože Kastelic v nekrologu Walterju Šmidu poudaril njegove zasluge in ga na neki način rehabilitiral. Je šlo tokrat za objektivni znanstveni korektiv minulim ideološkim zablodam? Ali pa je to storil tudi v skladu s socialističnim duhom časa? Vprašanje je na mestu, ker je, potem ko se je veter po osamosvojitvi spet obrnil, Kastelic leta 1994 ponovno spremenil mnenje, in to o obeh akterjih. Šmidove zasluge so se mu zdaj zdele manjše, Mantuanijeve pa nenadoma zelo velike. Na simpoziju, ki so mu ga posvetili, je celotni zbrani znanstveni cvet kot zalit molčal o aferi šildkrota…
Konstruiranje preteklosti je v samem osrčju vsakega nacionalizma, iz nje nabira tiste cvetove, ki strežejo njegovi stvari, in zamolčuje one, ki mu v nekem trenutku škodujejo. To precejanje ob spremembah režimov doživlja tudi vratolomne obrate, njegovi nosilci pa se vsakič razglasijo za posedovalce zgodovinske resnice in nosilce tega, kar naj bi bila mati domovina (in poznavalce tega, katere popevke naj bi ta mati najraje pela...). Slovenski nacionalizem se je tako kot germanski od svojih začetkov v 19. stoletju v nasprotju s francoskim, ki je temeljil na ozemeljski in državni pripadnosti, na republikanizmu, opiral na krvno pripadnost, na idejo naroda kot družine; za ekskluzivno utelešenje tega popreproščenega pojmovanja naroda, ki izloči vse drugačno, pa so se vedno razglašali tako verski kot politični voditelji.
Aktualni spor zgodovinarjev (dr. Rosvita Pesek-dr. Božo Repe) glede Pučnikove vloge pri izbrisanih je nadaljevanje takšnega razumevanja stvari. Pustimo ob strani idejo, da naj o umrlih javnih osebah ne bi bilo dostojno ali smiselno razpravljati, ki jo zagovarja Peskova, avtorica panegirika o Pučniku; njegova izjava, povzeta v Delu, pa naj ne bi bil zanesljiv vir, četudi je niso nikoli zanikali ne on ne drugi navzoči, in je torej njegova zanesljivost primerljiva neštetim drugim virom. Pučnik tik pred plebiscitom nasprotuje republikanski ideji (in predplebiscitni zavezi), da nacijo tvorijo vsi ljudje znotraj nekega teritorija (ki imajo stalno prebivališče), ne glede na etnično pripadnost. Četudi zatrdi, da ne gre za nacionalno, ampak za socialno vprašanje, to socialno problematiko veže na nacionalno (»kakšni problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji«, »problemi, podobni kninskim«). Probleme bi torej po njegovem ustvarjali drugi narodi, pri reševanju socialnega vprašanja pa ima prednost »naš«. In točno to je nacionalizem: moja lačna usta so bolj pomembna od vaših ne-slovenskih, četudi imava do države povsem enake dolžnosti. S takim razmišljanjem je bilo v seme nove države vcepljeno razlikovanje, ki je temeljilo na primitivnem pojmovanju naroda kot krvne skupnosti, in ta ideja je meso postala z izbrisom. Nenašim je bilo, kot je osamosvojitveni »heroj« Igor Bavčar zapisal v »slavnem« pojasnilu Drnovšku leta 1992, »potrebno odmisliti pridobljene pravice«, in to v imenu našega boljšega življenja.
