Pred meseci so me povabili na neko okroglo mizo o prihodnosti Slovenije. Ker so bili organizatorji politiki, se mi je zdelo najprimerneje, da tudi sam citiram kakšnega politika. V spominu mi je ostal neki danski, ki je že pred desetletji rekel, kako si predstavlja svojo deželo. Takole jo je opisal v prihodnosti: »Želim si, da bi bila Danska dežela, v kateri bi bilo zelo malo revnih in še manj zelo bogatih.«
Je morda govoril o socializmu? Bog ne daj, da celo o komunizmu? Ne vem, a zdi se mi malo verjetno. Kratek zgodovinski prelet nad to deželo prikaže njene osvajalske uspehe pred stoletji in razmeroma hitro zamejitev v približno sedanji obseg. Na tej poti v 19. in 20. stoletju ni opaziti socialističnih ali komunističnih revolucij. Že po prvi svetovni vojni pa se je začela politika socialne države, kjer so reforme ustvarile eno najbolj človeku prijaznih okolij v vseh pomenih besede. Taka država je draga, a visoki davki poskrbijo za to, da obstane in da na drugi strani ni prevelikih razlik v dohodkih. Pojem solidarnosti je vgrajen v vse njihove koncepte urejanja družbenih odnosov.
Ali obstaja kakšna posebna prednost takih družbenih sistemov, kakor koli že poimenovanih, kjer družbena enakost prinaša dobrobit?
Pred leti je izšla knjiga, v kateri sta angleška avtorja obravnavala najrazličnejše posledice družbene neenakosti. Ko sem preletel vsebino, sem se spomnil, da sem drobec teh procesov, ki so del mojega raziskovalnega področja, objavil že pred njuno raziskavo. Tega ne pišem zaradi samohvale, ampak iz prepričanja, da obstaja še vrsta podobnih raziskav, ki kot drobci mozaika, ki prikazuje ves svet, utrjujejo rezultat. Ta je bil nesporen. Naj omenim le dve sličici. Prva je omenjena domača. Primerjal sem revščino (opredeljeno z različnimi faktorji, namesto z varljivim povprečnim dohodkom) in število zapornikov, ki kaže odziv države na kriminaliteto. Več zaprtih še ne pomeni tudi več kriminala, praviloma le več represije. Kolikor večja je neenakost, toliko več ljudi se znajde v zaporu, sčasoma, kot na primer v Ameriki, že znaten del družbenega obrobja. Slovenija se je takrat kar dobro odrezala, saj je kriminalitetna politika, podkrepljena s socialno, ustvarjala dovolj civilizirano okolje.
Drugo sliko sem pobral iz tujega vira. V državi, kjer je neenakost izrazita, celo bogati ljudje ne živijo dlje kot povprečno premožni v bolj izenačenem okolju. To sporočilo se mi zdi eno najpomembnejših za zgornji sloj, a dvomim, da mu lastniki razkošnih jaht in drugih dragocenosti želijo verjeti in poskrbeti za lastno zdravje.
Zdaj pa malo nazaj k socializmu in kapitalizmu. Ena večjih težav se mi zdi naša prenagljenost pri ocenjevanju različnih družbenih sistemov. Večkrat sem pisal in govoril o demokraciji oziroma demokracijah. Mnogi režimi se (po)imenujejo za demokratične in imajo to besedo v naslovu države, da bi bil vtis ljudskega odločanja o temeljni družbeni ureditvi še posebej prepričljiv. Nisem šel preverjat, a če me občutek ne vara, je v deželah, ki jih krasi ta poudarek, spoštovanje človekovih pravic bolj na psu kot v mnogih drugih, kjer te potrebe ne čutijo. Demokratična in še ljudska republika Koreja, kakor se ji uradno reče, je težko komu razumnemu zgled za dobro življenje vseh ljudi. Na drugi strani lahko vzamemo za primer italijansko ali dansko demokracijo, ki, poenostavljeno rečeno, obe pripadata kapitalistični, sicer pa demokratični ureditvi. Tudi v tem primeru vsaj jaz nimam dvoma, katera od obeh je državljanu prijaznejša.
Težava je torej v tem, da se ne potrudimo ločiti embalaže od vsebine. Zato nas zmrazi, če Kordiš govori o solidarnosti, ker nas spominja na socializem, to zavrženo in zavržno ter tako rekoč prepovedano besedo današnjega slovenskega prostora in časa, podobno kot samoupravljanje.
Videti je, kakor da nas že misel na socializem oropa sanj. Sanj, v katere se že dolga leta domnevne svobode zateka četrt milijona Slovencev, ki živijo pod pragom revščine. V sanjah, včasih so bile to ameriške, je vse mogoče za vsakogar. A od milijonov ljudi, ki sanjajo, da se bodo iz revščine povzpeli na vrh, tja prispe le eden. Morda tudi iz revščine, a manj verjetno. Politiki, ki gradijo svobodo in tovrstne možnosti, prihajajo iz bogatega okolja, drugače se na primer v kongres ne da priti.
Najnovejše merjenje slovenskega javnega mnenja ponuja sliko, ki potrjuje zgoraj omenjeno domnevo o šibkem ločevanju embalaže od vsebine. Slovenci se politično opredeljujemo sredinsko (4,87 od 10, kjer je 1 skrajno levo in 10 skrajno desno). Skoraj 77 odstotkov pa jih meni, da bi se morale razlike v dohodkih zmanjšati.
Kaj je torej drugega kot zavzemanje za solidarnost in socialno državo, če več kot tri četrtine prebivalstva nasprotujejo socialnim razlikam? Vendar tiste politične skupine, ki se najbolj odkrito zavzemajo za te vrednote, uživajo najmanj družbene podpore. Pošiljamo jih v Venezuelo in na rob političnega preživetja.
Včasih se je reklo, da je religija opij za ljudstvo. Danes je videti, da, ob izdatni pomoči Cerkve, gradimo sanje s podobnim učinkom. Če smo v socializmu sanjali o politični svobodi, danes četrt milijona Slovencev sanja o preživetju.
