Takole: obstajajo stavbe, katerih usoda razkriva duha časa v vsakem obdobju. Takšno je naselje, v katerem s kratkimi prekinitvami živim v Sarajevu že skoraj pol stoletja. Imenuje se Džidžikovac in je primer uvajanja idej moderne. Osem zgradb, ki se kot slap spuščajo vsaka po eno nadstropje po pobočju v središču Sarajeva, med seboj so povezane z balkoni, tisti balkoni, ki štrlijo iz zgradbe in niso povezani med seboj, pa imajo zaobljen konec. Kompleks so leta 2004 razglasili za nacionalni spomenik, a njegove sanacije po zadnji vojni niso nikoli izpeljali. Zdaj stoji, resno načet in pozabljen, okrog so gradbišča novih zgradb. Vmes so zelene površine, ki pa niso v tako strašnem stanju. Kompleks stoji kot stari gospod v raztrganem plašču, nekakšno opozorilo na to, da je nekoč obstajala socialna interakcija in da vse na tem svetu načenja zob časa in daje nove pomene.
Ne vem, zakaj, ali zaradi polkrožnih oblik ali zaradi približno istega časa nastanka, gotovo pa zaradi dejstva, da sta projektanta kolonije Džidžikovac brata Kadić študirala v Pragi v času, ko je Jože Plečnik za Tomaša Masaryka obnavljal del starega mesta, kakor koli že, obisk ljubljanske Festivalne dvorane me je takoj vrnil v Džidžikovac. Vsi smo bolj ali manj takšni, nagnjeni smo k znanemu in vpisujemo svoje majhne pomene v simbole velikih dob. Med drugim je naša obrt ravno rešiti s pisanjem vsaj del tega, kar izginja, ker je kolektivni spomin v odnosu do glasu posameznika kot čas v odnosu do zgradb. Nekatere povozi, nekatere rekonstruira in obnavlja, pri čemer jim da popolnoma nov pomen.
Za Festivalno dvorano lahko rečemo, da ni najbolj reprezentativno in največkrat interpretirano delo velikega arhitekta. Ne kot Tromostovje, NUK ali Prule. Seveda tudi zato, ker ni dokončano, saj je leto pred smrtjo velikega arhitekta arhitekt Anton Bitenc že preuredil glavni del zgradbe. Dvorana je sijajen klasicističen plesni podij z balkoni in ima nekatere diskrepance, ko vstopate od zunaj, od koder se vidijo poškodbe v malce schönbrunnski notranjosti. Takšne stvari so lahko neskončno simpatične: zgradba za drugačne namene, ki ji je v tej dobi pripadalo, da je pionirski dom, gledališče in dvorana za kongrese, okrašena s tistimi fidijskimi kipi Frančiška Smerduja, se je povsem dobro znašla v teh svojih novih vlogah. Kot gospa, ki ni več v središču pozornosti, za katero pa vidite, da je bila nekoč lepotica, in še vedno z neko mero imenitnosti nosi ta svoj stari Chanelov kostim. Kul.
V dvorani je, ko sem jo obiskal, potekala slovesna ustanovitev Bosanskega akademskega društva Slovenije. Skoraj vedno na begu pred druženjem po nacionalnem principu sem to idejo podprl predvsem zato, ker je nadnacionalna. Ne izključuje pripadnikov nobene skupine, ki je živela v Bosni in se naselila v Sloveniji. Če že ne moremo biti Bosanci v Bosni, je lepo, da se vsaj neformalno tako lahko imenujemo v Sloveniji. Kajti če bi se formalizirala ideja bosanske manjšine v Sloveniji, bi se vzpostavilo neko ravnotežje s tem, da so se ljudje, ki so se priseljevali v Bosno v začetku 20. stoletja – bili pa so Slovenci, Čehi, Slovaki, Ukrajinci – počutili Bosance. Pri tem seveda niso pozabili svojih korenin in kulture, iz katere so prihajali. Samo to.
Te problematične zadeve so namreč precej zapletene in težke, prav tako ves ta kontekst bivanja Bosancev v Sloveniji. Težko bi našli podoben primer v Evropi, ko sta dve državi, ki sta si tako blizu, tako povezani in tako prepleteni z migracijami, tako daleč druga od druge na višjih, institucionalnih ravneh. Slovenska priseljevalna politika je pogosto restriktivna in kruta, v posameznih primerih pa je lahko tudi drugače. Na desetine prijateljev in znancev je študiralo, živelo, doseglo pomembne rezultate na raznih področjih življenja v Sloveniji, a zdi se, da se splošna slika ni veliko spremenila. »Bosanc« je v kolektivnem pomenu izraz za nekaj, kar je tu, s čimer imamo opraviti bolj ali manj povsod, a je prekrito s tančico zaprtosti, skrivne in ne velike želje po mešanju in spoznavanju drug drugega. V bistvu gre za podnajemnika z omejenimi pravicami. Za tisto, kar je nekoliko nezaželeno. Drugo.
Zato je bilo nekako katarzično olajšanje, ko sem videl ta program in vso to stvar tam na Vilharjevi cesti, saj se je po razstavi o bosanski državnosti, delu monodrame, ki jo je izvedla bosanska igralka Hasija Borić, in pogovorom z avtorjem teh vrstic, s scenografijo slovenske, bosanske in evropske zastave zgodilo nekaj zares nevsakdanjega. Slovenski standup komiki (Admir Baltić, Perica Jerković, Ranko Babić in Žan Papič), večinoma po rodu iz Bosne, z radijsko superzvezdo Denisom Avdićem na čelu so v nekaj urah razprodali dvorano in izvedli dele svojih predstav. Nisem ravno ljubitelj standupa, a to, kar so ti fantje storili za to društvo in svojo očitno zvesto publiko – je velika stvar. Ne samo zato, ker so izvajalci svoj honorar podarili v humanitarne namene, ampak tudi zato, ker je teh približno petsto ljudi iz dvorane odšlo nasmejanih in vsaj za kratek čas zadovoljnih zaradi tega, kar so ta večer slišali in videli. Saj bolj ali manj veste, za kaj gre v teh forah: kako Bosanec jagnje za zakol v Kanadi kupuje v petshopu, kako omejevanje spolnega življenja v zakonu vpliva na krizo srednjih let in kako se razlikuje slovensko odraščanje v domači in priseljenski družini. Treba je biti pošten in priznati, da Avdić obvlada svoj posel ter da je igralsko in izvedbeno najbolj zanimiv Babić, čigar predstava Kriza srednjih let je, kot pravijo, veliki hit.
»V redu, naj zabavajo ljudi, če v tej družbi že ne morejo nič drugega,« je rekel neki prijatelj, veliki slovenski avtor.
Je res tako? Če je, bi se veljalo zamisliti. Saj to potem ni več komedija. Ampak tisto drugo. Nasprotno.
