Timi Zajc je bil jezen: »Tekma je bila nepoštena. Šli so z glavo skozi zid.« Slovenski »orel« je na svetovnem prvenstvu v poletih na Kulmu dosegel svojo osmo medaljo na velikih tekmovanjih, a o veselju in sreči ni bilo ne duha ne sluha. Lahko bi dobil zlato, a do-letel ga je zgolj bron. »Veter je bil na strani Avstrijcev,« je še dodal osmoljeni junak, medtem ko so komentatorji televizijskih prenosov v en glas ugotavljali, kako bi organizatorji morali znati prevzeti odgovornost in tekmo zaključiti takrat, ko vreme še ni postalo tako zelo neznosno, tako zelo nepredvidljivo, tako zelo, ah, nepošteno. Jasno. Križ bi morali narediti po drugi seriji, ko je bil naš Timi še v vodstvu, in to povsem zasluženo. Morali bi, a niso. Šli so z glavo skozi zid, to pa po vsej verjetnosti zato, ker so jih vodili z denarjem podmazani interesi. Recimo oglaševalski denar med prenosi. Recimo pritiski sponzorjev. Recimo, pač: šport, biznis, »pravila igre«.
Gledala sem v televizijski ekran in bila sem presrečna. Opravičujem se žalostnemu Timiju Zajcu, a prvič v življenju se mi je zdelo, da je vsem ljudem pod svobodnim soncem, še posebej soncem na sončni strani Alp, kristalno jasno, da vreme ni pošteno, kaj šele klimatske spremembe. Ne moreš siliti z glavo skozi zid. Vreme se požvižga na pravico: popolnoma vseeno mu je za pravila igre, za biznis, za denar, za sponzorje in za medalje. Celo za bron ali za zlato. Dol mu visi – kot zanka okoli vratu.
Točno to poanto že desetletja povsem neuspešno pridigajo nešteti okoljevarstveniki po vsem svetu, pa ljudem še nikoli ni prišlo tako do živega kot drobcena izjava Timija Zajca: pri globalnem segrevanju je res nepošteno siliti z glavo skozi zid. Če ignoriraš, kar je jasno kot beli dan, če ignoriraš celo vremenske ujme, ki nedvomno uničujejo krajine in imetje, te skoraj zagotovo vodijo z denarjem podmazani interesi, biznis. Nekdo zagotovo profitira, a še več ljudi kolapsira.
A nazaj k športu, kajti smučar Daniel Yule je bil herojsko srečen, ko mu je v drugi vožnji slaloma v Chamonixu preteklo nedeljo uspel zgodovinski podvig: s tridesetega mesta po prvi vožnji je v drugi vožnji privijugal direktno do zmage. »Izkoristil je spomladanske razmere,« so vnovič modro ugotavljali komentatorji in poročevalci. »Načeta proga je terjala davek.« »Čudež v Chamonixu!« »Finale je na mehki in soljeni progi, ki jo je dodatno zmehčalo še sonce, pričakovano premešal karte.«
Čudež ali davek. Nekomu da, nekomu vzame. V vsakem primeru nepošteno, a zdi se, da se vsi strinjamo, da tako pač je, tako pač mora biti: z vremenom v športu na prostem. Hm. Razen pač, ko smo na strani osmoljencev. Prevarancev. Žrtev.
»Počutimo se kot zadnji podnebni migranti,« je šest mesecev po uničujočih poplavah v Sloveniji v televizijsko kamero povedal človek, ki so mu vode pred pol leta odnesle hišo, danes pa še zmeraj ne ve, kje in kako si lahko zgradi novo.
Pomislila sem in žal mi je za to: gospod, izpustite tisti kot. Vi STE podnebni migrant.
Težko je, srce parajoče. A ko je vreme nepošteno, ko so nepoštene klimatske spremembe, je treba uporabiti vsaj pošten jezik. Stvari je treba poimenovati s pravim imenom. Človek, ki nima hiše, ker mu jo je odnesla stoletna povodenj, je podnebni migrant. To ni nobena žaljivka. Žalost je.
Kaj pa je zimski šport v spomladanskih razmerah na začetku februarja?
Z dogajanjem v Chamonixu minulo nedeljo je bil še posebej nezadovoljen nemški favorit, Linus Straßer. Dovolil si je izjavo: »V Chamonixu je pač vedno tako,« nakar je zamrmral nekaj v smislu, tukaj ne znajo narediti dobrih razmer. Kajti v vrhunskem smučanju velja, da »sposobni« organizatorji »zmorejo izpeljati pošteno tekmo« celo v »pomladanskih razmerah«. Sposobni organizatorji vejo, kdaj in kako »posoliti«, kako »tretirati«, kje »politi«. Noč in dan mešajo preparate, solijo, injicirajo, vklapljajo snežne topove in hektolitre pitne vode spreminjajo v led, ki ga nato glancajo in »utrjujejo« in včasih vklopijo celo hordo reflektorjev, da v odmaknjenih naravnih rezervatih visokogorja izpeljejo nočno tekmo, kajti ponoči sonce, ki se ne zna več obnašati, kot se spodobi za zimo, spi. Vsaj toliko je za zdaj še gotovo.
Vsakič ko kakšen smučar po koncu tekmovanja vzdihne v novinarski mikrofon: »Čestitke organizatorjem, da jim je kljub težkim razmeram uspelo izpeljati pošteno tekmo,« se vprašam, koliko je takšna tekma poštena za podtalnico, drevesa in podzemne živali. In koliko za otroke.
Prejšnji petek, drugega februarja, je Mednarodna smučarska zveza (FIS) praznovala stoto obletnico obstoja. Ustanovili so jo 2. februarja 1924 med zimskimi olimpijskimi igrami v Chamonixu. Sto let kasneje pravi čudež na snežnih strminah ni dejstvo, da slalomist s tridesetega mesta po prvi vožnji prismuča do zmage v drugi, ampak dejstvo, da smučarska tekma ni odpovedana zaradi pomanjkanja snega.
Bolje bi morali poslušati smučarske orle, čudežne zmagovalce in športne komentatorje, ko govorijo o vremenu. Z glavo skozi zid ni prihodnost, ki bi si jo želeli za svoje otroke.
