Res je za polulat smešno, da je eden od sponzorjev podnebne konference Združenih narodov COP27, prve, ki se dogaja v Afriki, podjetje Coca-Cola. Človek mora kar večkrat prebrati. Podjetje, ki na leto proizvede toliko plastenk in aluminijastih pločevink za enkratno uporabo, da bi z njimi lahko zgradili goro, ki bi zasenčila Triglav, pomaga afriški državi Egipt gostiti častitljive predsednice in predsednike sveta Zemlje, njihove delegacije, prevajalke in prevajalce, šoferke in šoferje, frizerke in frizerje, ljubiteljice in ljubitelje različnih pijač, najbrž tudi gaziranih in v plastenkah, da se bodo nekaj dni častno in uglajeno pogovarjali o podnebnih spremembah, ki grozijo, da nam bodo kmalu vzele vsako drobceno radost tega življenja, sladkor, kofein, klik pločevinke, ko odpreš pivo, poln zamrzovalnik in brezskrbno spremljanje smučarskih poletov.
Vse bo šlo v tri krasne, še posebej v Evropi in še posebej v Sloveniji, ki se segreva veliko hitreje kot preostali deli sveta. Je »v tri krasne« prehuda formulacija? Obstajajo tudi hujše. António Guterres je ob začetku COP27 rekel, da smo na avtocesti v pekel. Kako je to videti, smo v precejšnjih detajlih ugledali letos poleti, ko nam je zgorelo toliko kvadratov Krasa, da so propadle celo primerjave z nogometnimi igrišči. Vsak si lahko predstavlja pet nogometnih igrišč, ampak pet tisoč? Nobeno presenečenje, da nam ne uspeva. Ne znamo si predstavljati.
Čisto jasno nam je, da pločevinka paradižnikove juhe na van Goghovih Sončnicah ne bo naredila večje škode, pa četudi jo vanje z vso silo zalučajo zelo jezne okoljske aktivistke, kajti muzejske slike so vendar zaščitene z neprebojnim steklom. A vendar si znamo te punce in fante zelo dobro predstavljati, kako gnijejo v temnici, po možnosti v kakšnem srednjeveškem zaporu za čarovnice v grajskih kleteh, brez oken in na vodi in kruhu, pa četudi bi lahko bile naše sestre, vnukinje, sestrične ali najboljše prijateljice iz osnovne šole.
»Takole ravnati s hrano. Razvajenke!«
V isti sapi šolarke, ki so povedale natančno enako, kot je ob začetku COP27 rekel šef Združenih narodov, le z drugačnimi sredstvi, z lahkoto pošljemo pred ekspresna sodišča, ki jim na ramena naložijo nepredstavljive kazenske zneske. Najbolj pravičniški med nami se nato zvečer, ko ravno srebajo pivce iz hladilnika, hahljajo ob ideji, kako bodo zdaj – avše – vse življenje garale, da bodo te zneske odplačale.
(Povzemam spletne, seveda anonimne komentarje pod novicami o sodnih procesih proti okoljskim aktivistom.)
Zmožni smo se prepričati, da vedno pogostejše protestne akcije mladih ljudi, ki se z močnimi lepili prilepijo na umetniška dela v najslavnejših galerijah in muzejih, dejansko povzročajo škodo, medtem ko nam pri najboljši volji ne uspe, da bi si predstavljali katastrofo, ki jo na kar najbolj raznolike načine povzročamo samim sebi (kaj šele vsem drugim nečloveškim živalim, rastlinam, nepoznanim bitjem in drugim elementom, ki so nujni členi našega sveta in ki smo jih že zdavnaj obsodili na izumrtje), ko zavestno ali nezavedno ignoriramo ali celo zanikamo resnost podnebnih sprememb.
Podnebne konference s sponzorji, ki bi jih morali namesto na oglaševalske panoje poslati pred sodnika za zločine proti človeštvu, so groteskne, so bizarne, so nevredne domišljije, ki jo človeške živali gotovo premoremo. A ne pustimo se motiti. Treba je opraviti domačo nalogo. Treba se je prisiliti, da si bomo predstavljali, da bomo imeli pred očmi, da bomo ozavestili.
Ne katastrofe. Te si ni treba predstavljati. Vsakodnevno si jo lahko ogledamo v direktnem prenosu z različnih koncev sveta. Na voljo imamo celo plejado raznovrstnih tragedij, obširen katalog, od poplav do goreče tundre. Želeli ste, poslušajte.
Katastrofa ni nepredstavljiva. Nepredstavljivo je, da bi se lahko dogajala nam: vsakodnevno.
Letošnje podnebno gostovanje v Egiptu tega dejstva ne bo spremenilo. Zahteva, da bogate države plačajo svoj podnebni dolg revnejšim državam, ki zaradi klimatskih sprememb – nič krive, nič dolžne – najbolj trpijo, je legitimna, a povedana tako, pavšalno, zamegljuje bistvo.
Doletelo je tudi nas. Že včeraj. In ker nas je doletelo, potrebujemo znanje in izkušnje, ki jih ti ljudje, te pokrajine, te tako imenovane revne celine že imajo. Ta tako imenovani tretji svet. To, da jim poplačamo škodo, ki smo jim jo povzročili, bo še najlažja naloga. Najtežja – za ego naših predsednic in predsednikov – bo prisila, da z najbolj prizadetimi območji sveta Zemlje začnemo so-misliti rešitve. Da jih vprašamo: kako pa ste se vi spopadli s tem? Kakšne ukrepe predlagate? Povejte, kaj lahko storimo?
Na srečo na svetu Zemlja ne obstajajo zgolj bizarne podnebne konference Združenih narodov. Minuli vikend, recimo, je v Berlinu potekala druga mednarodna konferenca mreže Ženske, ki tkejo prihodnost. Na njej so rešitve za prihodnost z ramo ob rami, iz oči v oči mislile ženske, aktivistke, inovatorke, naravovarstvenice, filozofinje, učiteljice, delavke v tovarnah, psihologinje, feministke iz vseh koncev in krajev sveta. Afganistanke, Kurdinje, Indijke, Sudanke, Jemenke, Argentinke, Sirke, Mehičanke, Čilenke, Avstralke, Angležinje, Nemke, ženske, ženske.
Kakšna sreča. Njihov edini sponzor je življenje, ki ga hočejo živeti. x
