Monopoli je postal v tem času odsev globalne realnosti, njegova pravila pa so dobila tako rekoč status religioznih, večnih in nespremenljivih dogem. Nemška različica na drugi strani ni nič manj pomembna za današnji čas, saj je iz posledic, ki jih je pustila ob prehodu v realnost, zrasla zavest o nujnosti vzpostavitve samokontrole človeške živali nad sabo. Eden ključnih od regulatorjev, ki naj bi pomagal pri tem poskusu obvladovanja samih sebe, je deklaracija o človekovih pravicah.
Prebivalci te države smo na čuden način privilegirani. Smo edina država v Evropi, ki je na svojih tleh izkusila vse tri oblike totalitarizmov in ki ima v svoji zemlji žrtve vseh treh sistemov. Dejstvo nosi tako močan simbolni naboj, da bi ga lahko z nekaj malega zrelosti preoblikovali v pomemben signal v smislu vrednostnega pozicioniranja v širšem prostoru, služil bi lahko celo kot dodatna kolektivna identitetna dimenzija, ki bi nas (za spremembo) delala znotraj pisane evropske združbe drugačne in prepoznavne na konstruktiven način, konec koncev pa bi imelo verjetno še blage terapevtske učinke na nas same. Če k temu lahko dodamo še dejstvo, da smo na robu področja, kjer je dobila genocidna logika znotraj modifikacij totalitarnih oblik daleč največji razmah v Evropi po koncu 2. svetovne vojne, vse skupaj kar kliče po vzpostavitvi dodane vrednosti. V obliki čiste človeškosti in humanosti, kot jo morda najlepše izgovarja neverjetna zgodba Mehmedelija Alića, ki združuje v sebi tri ključne tragedije prejšnjega stoletja na teh prostorih: povojne poboje, genocid v Srebrenici oziroma balkansko morijo ter našo birokratsko verzijo genocida, izbris.
Ampak … kako je že z nami? Ne samo da nimamo primerno označenih in urejenih vseh grobišč, ne samo da nismo še niti blizu konca tega procesa, ne samo da vlačimo na plano razne domobranske uniforme, ki nimajo zveze z žrtvami totalitarizmov, ampak govorijo samo o banalnosti in vulgarnosti tistih, ki to počnejo, smo tudi živ dokaz, da genocidna logika žal nikakor ni omejena zgolj na totalitarne sisteme (izbrisani). Naša resničnost je še sestavljena v veliki meri iz tišine, molka, spregledovanja, iz nezmožnosti, da bi se soočili z osnovnimi dejstvi, tudi iz sovraštva. Ti parametri so ključni prepoznavni elementi nekega drugega časa, ko so po Evropi začeli ljudje nenadoma izginjati. Ko so vsi videli in vedeli, da nekateri odhajajo in izginjajo (ali izgubljajo dokumente, identiteto, možnost za preživetje), ko so vsi vedeli, da se to dogaja, vendar nihče ni zastavil vprašanja, kam odhajajo, zakaj odhajajo in zakaj jih ne bo nazaj. To jih ni zanimalo.
Tišina v smislu spregledovanja seveda nikakor ni zgolj strategija preživetja v totalitarnih sistemih, vendar pa dobi v teh okvirih neverjetne dimenzije. Pri holokavstu, ki je daleč najbolj dovršena oblika genocidne logike, je sodelovala nemška družba v celoti. Nikakor ne le na posreden način, s tišino in pasivnostjo, saj so bili tako ali drugače vsi segmenti družbe vključeni tudi v operativno fazo tega največjega in najbolj kompleksnega logističnega projekta v Evropi 20. stoletja. »To so bili popolnoma normalni ljudje. V nobenem smislu se niso razlikovali od drugih. Mene niso odvlekli na ulico ter pretepali s koli Hitler, Himmler ali Eichmann, ampak moj sosed, poštar iz sosednje hiše, mlekar s konca ulice in kolega profesor iz šole,« se glasi eno brezštevilnih pričevanj. Če bi ležal odgovor v patološkem sadizmu in psihopatologiji, bi si lahko oddahnili. Ampak kar fascinira pri tej popolni norosti, je namreč normalnost njenih nosilcev.
»Večino zločinov proti človeštvu storijo v imenu človečnosti predobro vzgojeni ljudje, ki sprejemajo ukaze. (…) Recept je preprost: nič drugega ni treba, kot da izvajalcu odvzamete odgovornost, ga pomanjšate v navadno kolesce v družbenem redu. Tak človek postane sposoben opraviti najhujša dejanja, ne da bi občutil sram ali krivdo,« se glasi sloviti citat psihiatra Borisa Cyrulnika. V pismih, ki so jih pošiljali domov vojaki rednih enot nemške vojske, je bilo recimo brez števila fotografij eksekucij in raznih spominkov na to temo, ki so jih nemške družine pridno shranjevale v predale kot spomin na svoje ljubljene.
Pisarne tovarne Topf & Söhne, v katerih so inženirji projektirali peči za koncentracijska taborišča, so danes v muzejski funkciji. Na risalnih deskah so razstavljene skice, načrti, zasnutki, verzije in izboljšave, ki govorijo zgodbo o neverjetni količini vložene energije in o visoki stopnji kreativnosti pri iskanju rešitev s strani inženirjev. V končni fazi strokovnjaki tovarne Topf & Söhne niso izdelali le krematorijev za različna koncentracijska taborišča, kar je zahtevalo različne pristope in modele, ampak so naredili tudi serijo izboljšav v konstrukciji samih plinskih celic. Deska, za katero je stal glavni inženir projekta, Kurt Prüfer, je še vedno obrnjena nekoliko drugače od ostalih. Gleda proti oknu, da je lahko glavni inženir ob jasnih dnevih opazoval meglico na obzorju. To je bil dim, ki se je dvigal iz zastarelih peči v Buchenwaldu.
V gozdovih okoli mesta, kjer je nekoč stalo koncentracijsko taborišče Sobibor, še danes ni ptic. Posnetki dreves, prepredeni z zvokom te tišine, te prisotne odsotnosti oziroma odsotne prisotnosti, kot da ne bi bili s tega sveta. Vsebina te tišine je popolna odsotnost človeka in vsega človeškega. To je vsebina, ki bi jo lahko in morali dvigniti na piedestal, če bi znali svojo namišljeno žrtev ugledati kot privilegij.
