Prvi se je razburjal nad zoprno matko: »Ej, ne bom se je fizično lotil, jaz starše spoštujem, ampak če mi bo težila, jo bom psihično zj…« »Jaz pa ne j…, če me bo j…, jo bom mahnil,« je bil odločen drugi. Nato je prvi povedal, s čim da mu grozna mati greni življenje. »Kar naprej teži, da moram v petek prinesti umazane cunje, da jih da v soboto prat, in potem vadi lestvice in piha predse, takole...« Nehala sem poslušati, bilo je prehudo, morala sem se premakniti k izhodu. Za svoje zdravje sem si rekla: nobenih sodb, ne vem(o), kaj tiči zadaj, kakšni odnosi in zamere, sploh pa ne gre pretiravati… Ampak moj moralizatorski del je že izrabil priložnost. Kaj bo, kaj bo, ko tile egomani odrastejo, kaj vendar poganja to njihovo srhljivo neempatično rezoniranje, mi je še nekaj časa kljuvalo v desni polovici možganov. Tam, kjer bivajo strahovi, občutja, intuicija…
Kjer je strah, je tudi vzrok zanj. Kljub vsem pomislekom in temnim lisam v poznavanju okoliščin si je zato treba natanko to vprašanje zastaviti tudi v zvezi z mariborsko tragedijo.
Odgovor na vprašanje, kaj je pripeljalo do dogodka, ki je sprožil tragedijo, se pravi do objave spornega posnetka na youtubu, seveda ni iz enega samega kosa. Kar zadeva konkretni primer, je tako in tako lahko le hipotetičen, saj kot rečeno, ni na voljo vseh relevantnih podatkov. A to ne pomeni, da nam problema ni treba videti.
Del šolske stroke, tisti, ki se je sploh oglašal, je ta element tragedije – se pravi odločitev za objavo – minimiziral, češ, mularija je to vedno počela, novo je le to, da ima zdaj na voljo tehnologijo, ki šolski kuloar v hipu podaljša in razširi na ves svet. Takšno stališče, na videz prizanesljivo in pedagoško, podcenjuje mlade in jih ropa odgovornosti. Seveda je tudi generacija staršev sedanjih mladostnikov oprezala za svojimi učitelji in se naslajala ob kukanju v njihovo zasebnost. Se morda kdo od dežurnih moralistov spomni, da bi učiteljico, ki je sede na katedru v ognju razlage pozabila prekrižati noge, kdo opozoril na neželene razglede? Kaj pa še! A med tovrstnimi vdori v intimo in odločitvijo, da si lahko spolni akt, do katerega je prišlo v pričakovanju popolne zasebnosti, ogleda ves svet, je velikanska razlika. V posledicah. In ne gre se slepiti, dijaki jih poznajo. Saj si ni bilo tako težko predstavljati, kako zelo bosta razgaljena učitelja osramočena in prizadeta. Od kod torej ta grobost do učiteljev, ki ni ne naključna ne zelo redka? Sorodnih posnetkov, na katerih so prav tako po svoji volji nastopali ne dovolj previdni učitelji, je namreč v javnosti zakrožilo že kar nekaj, tudi sicer si dijaki v odnosu do učiteljev »dovolijo« mnogo več kot nekoč.
Eden od pomembnih razlogov je zagotovo v tem, da se je šola v zadnjih desetletjih zelo spremenila, zlasti struktura odnosov v njej. Na to opozarjajo teoretiki in psihoterapevti po vsem zahodnem svetu. Stara razdelitev vlog enostavno ne funkcionira več. Časov, ko so bili učitelji avtoritete, ker so bili učitelji, starši pa so jih v tej vlogi brezprizivno podpirali, je konec, že dolgo opozarjajo strokovnjaki, Jesper Juul med njimi. Šola se je demokratizirala do te mere, da si otroci danes upajo odvreči vlogo, ki so jo morali igrati sami – vlogo prestrašenih učencev, ki se morajo vnaprej odpovedati svoji integriteti. Težava je v tem, da sedanji učenci od učiteljev pričakujejo, da bodo z njimi komunicirali na enakovredni ravni, da bodo tudi sami deležni apriornega spoštovanja. In tu se je zalomilo. Šola vztraja pri položajih moči, učenci, zlasti fantje in bolj temperamentni učenci, ji jo z vsemi sredstvi odrekajo. K temu je treba prišteti še prince in princeske, ki šele v šoli z besom ugotovijo, da svet ni bil narejen zato, da služi njihovim željam. Rezultat je dobro strnil neki avstrijski učitelj. V primerjavi s šolo Marije Terezije obstaja ena sama razlika, je dejal: »Prej so šole uničile veliko otrok in zmanjšale kakovost njihovega življenja, danes je uničenih tudi veliko učiteljev.« (J. Juul, Šolski infarkt)
Šole, tudi mariborska, bi zato morale prevzeti soodgovornost za odnose na šoli, se vprašati, s čim same prispevajo k nedovoljenemu, morda maščevalnemu ali destruktivnemu vedenju učencev, jih vzeti zares in jih ne podcenjevati s stališča tistega, ki vse ve. Sicer se lahko dinamike tragično zavozlajo, kar sta tako prepričljivo, v bistvu vizionarsko pokazala Nejc Gazvoda in Rok Biček v Razrednem sovražniku.
Kaj se dogaja na hudo preizkušani mariborski šoli, ta hip javnost ne more izvedeti, čeprav ta informacija JE v javnem interesu. Sme in mora nas zanimati, kako na šoli pomagajo učencem in učiteljem predelati travmo in občutke sokrivde ter učiteljici preživeti moro. Rumenih medijev, kot prijazno imenujemo medije, ki jih druži divjaški, brezskrupulozni pohlep po gledanosti, poslušanosti in branosti, zahtevne teme tako ne zanimajo, »resnim« pa je zaradi upravičenega strahu pred prvimi šola zaprla vrata. A v izolaciji se, kot vemo, težko rodi kaj dobrega. Namesto vzrokov se rado poišče grešnega kozla…
