Njegovi odgovori so skrajno poučni. So mešanica izogibanja, kvazidemokratične žlobudravščine in povsem prostodušnega navijanja za kapital. Zdi se, kot bi Velika Britanija poslala v Slovenijo tretjerazredni kader. To nas lahko žalosti, ker pač kaže na pomen, ki ga teži našega morebitnega »ne« sporazumu pripisujejo veliki. A nas lahko tudi veseli. Uradno je potrdil utemeljenost vseh naših strahov.
Henig je prišel, da bi se »pogovoril s kolegi vladnimi uradniki in drugimi, o tem, kako napredujejo pogajanja«. Glede »kolegov vladnih uradnikov« je zanesljivo odšel povsem miren, ti doslej niso povedali bistveno več kot to, da delijo našo skrb glede tajnosti sporazuma. Henig se je pri razlogih za to tajnost zatekel k nenavadni logiki precedensa, po kateri je nekaj, kar se je doslej vedno počelo (»vsi trgovinski sporazumi nastajajo za zaprtimi vrati«), dokaz ustreznosti tega početja. Ne pa morda nasprotno, dokaz slabe prakse, za katero bi bil skrajni čas, da se jo prevetri s preizkusom širše, družbene koristi. Preverjanja, komu je ta tajnost koristila in komu škodovala, se ne domisli, čeprav vemo, da je bila vedno v korist ekonomsko in politično močnejših in je predstavljala temelj ekspanzionizma od kolonializma naprej. Ob novinarjevi omembi resnih kritik(ov) tega in drugih tovrstnih sporazumov ne odgovarja z argumenti, ampak se zateče k popolni relativizaciji »mnenj« (pa naj gre za nobelovca ali pogajalca), tistih »mi menimo«, »obstaja veliko študij«, »nevtralna splošna študija knjižnice ameriškega kongresa je ugotovila, da ocena o izgubi delovnih mest ni bila pravilna«, in lakonično konča: »Takšna je pač ekonomska veda.« Odlično. Ekonomska veda je torej vudu, kjer vsak poskakujoči okoli ognja goni svojo, zato je povsem legitimno uporabiti tisto »vedo«, ki služi mojemu interesu. Še posebej, ker je trgovinski sporazum, poudarja, pravzaprav nekaj, kar ljudi sploh ne zadeva, abstrakten biznis brez realnih učinkov na ekonomske in socialne politike v EU, ki v ničemer ne vpliva na naše življenje in ki predvsem nima nobene zveze z vprašanjem naraščajoče neenakosti, ki siromaši 99 odstotkov.
In poleg tega, za sprejem sporazumov »tradicionalno ni bilo veliko zanimanja«. Ha? Bi lahko javnost kazala zanimanje za nekaj, kar so ji brezhibno prikrivali? Ali nam ni šele informacijski razvoj omogočil vsaj tega, da vemo, da ne vemo? No, gospod nas je lepo pomiril: »Ko se bo v evropskem in nacionalnih parlamentih glasovalo o sporazumu, bo javen.« Ga bodo dobili poslanci na mizo en dan prej, dva, tri? V prevodu ali v angleščini? Prej ali potem, ko se bodo velike evropske strankarske grupacije (države) že dogovorile, kako je treba glasovati? Ali nam vrli Britanec skuša prodati pravljico, da bodo o zaprtem paketu, ki ima notri lahko torto ali pa bombo, odločali strokovno in po svoji vesti? Ob vprašanju novinarja Beloviča, ali bo vendarle kaj ostalo tajno, kot je evropski pogajalec obljubil ameriškemu, je Henig lakoničen: »O skritih aneksih nisem seznanjen, to bi moral preveriti.« Hja, če mu verjamemo, da ne ve nič, potem mu ni treba preverjati. Too late.
Dvomov, da je sporazum dober, za odločevalce torej ni, »uveljavljene ekonomske metodologije«, zanesljivo iste, ki nas kleščijo že desetletja, kažejo na 100 milijard evrov dobička za obe strani. In zdaj sledi argumentacija za bogove: »Sporazum bi moral prinesti koristi, kar pa ne pomeni, da bodo od njega imeli koristi vsi. Kljub temu ne bi smeli reči: bodimo proti sporazumu, ker bodo od njega imeli koristi le nekateri.« Torej: kdo so »nekateri«, katere države, katere nacionalke in multinacionalke, in kdo so tisti, ki ne bodo imeli koristi, ker ne bodo imeli česa poslati čez veliko lužo in ne premorejo vrhunskih pravnih ekip, ki bodo znale brzdati pritiske? Ki bodo torej le izgubljali, da bi »nekateri« močnejši postali še močnejši? Koliko bo torej profiterjev in koliko poražencev, ki »ne bi smeli reči«, da so proti? Ki morajo biti velikodušni do koristi drugih v lastno škodo?
Državljanom v tej zgodbi res dobro kaže, »sporazum bo imel veliko potencialnih koristi tudi za potrošnike. So pa tudi tveganja.« Sto milijard dobička za ene in »potencialne« koristi in tveganja za vse druge? »Možno je krčenje enih dejavnosti v posameznih državah« (bo to vaša ali moja dejavnost?), »na splošno pa bi moral biti vpliv na rast delovnih mest v EU nevtralen ali celo pozitiven«. »Celo«? Sto milijard, pa je predvideni cilj rasti zaposlovanja »nevtralen«? No, to je logično, saj gre »za boljšo obliko varovanja interesov investitorjev, ki so kot tujci pogosto diskriminirani«, »dopuščena pa je možnost spodbijanja odločitev o delavskih pravicah«. Je mogoče lepše povedati, da gre za novi, radikalni kapitalskopolitični obroč okoli zgnetenih teles državljanov? Ki je, natančno tako kot pri bankah po letu 2008, čisto izsiljevanje, »prevelik, da bi padel«.