Ustanavljanje mednarodne šole United World College (UWC) v Mostarju pred skoraj dvajsetimi leti je bil velik izziv. V takrat (in še danes razdeljenem) Mostarju je takšna šola pomenila skupno šolanje otrok srbske, hrvaške in bošnjaške narodnosti. V BiH takšnega šolanja ne poznajo, saj se otroci šolajo v ločenih šolah. Takšnemu šolanju pravijo tudi »dve šoli pod isto streho«. V isti zgradbi se ločeno izvajata različna programa; v Mostarju hrvaški in bošnjaški. Ponekod otroci prihajajo v šolo v ločenih vhodih, pouk pa se začne ob različnem času, da ne pride do »mešanja«. Najbolj »čista« je rešitev, kjer šolanje poteka v različnih zgradbah in se šolajo otroci iste nacionalnosti.
UWC vzgaja mlade v duhu mednarodnega razumevanja, tolerantnosti in spodbujanja k pozitivnim družbenim spremembam. UWC Mostar vpisuje dijake iz približno petdesetih držav z vsega sveta, takšne šole pa delujejo še v Tanzaniji, ZDA, Kitajskem, Japonskem, Angliji, Nemčiji, Tajskem, Norveškem itd. Nam najbližja je v Devinu pri Trstu. Izvajajo program mednarodne mature, ki ga izvajamo tudi v Sloveniji. Nič ni nenavadno, da so v isti šoli otroci iz Ukrajine, Rusije, Palestine, Izraela in iz vseh bivših jugoslovanskih republik. Največ (ne) odobravanja je v BiH požela fotografija objete dijakinje in dijaka, ogrnjenih v srbsko in hrvaško zastavo.
Za večino dijakov je šolanje brezplačno, sredstva zagotavljajo donatorji, razni skladi, fondacije itd. Pri ustanavljanju šole sem sodeloval na povabilo legendarnega ravnatelja Davida Sutcliffa, bivšega ravnatelja v Devinu, ki je s svojo bivšo dijakinjo Pilvi Torsti iz Finske predstavljal gonilno silo ustanavljanja te izjemne šole. V šoli kot član sveta šole sodelujem še danes.
Pred vpisom prve generacije dijakov je bil organiziran sestanek s starši iz BiH, kjer jim je bil predstavljen program, bivanje in financiranje šolanja preko štipendij za vsakega dijaka, ki je takrat znašala 12.000 evrov. Po koncu predstavitve so sledila vprašanja. Najpomembnejše vprašanje je bilo, kdaj bodo štipendije prispele na bančne račune dijakov oziroma staršev. David Sutcliffe vprašanja ni razumel, saj štipendija v njegovem svetu predstavlja pokritje vseh stroškov šolanja, torej brez direktnega nakazila dijakom. Priskočil sem mu na pomoč in staršem razložil, da ta denar pač ne bo prišel na njihove račune. Moj odgovor so pospremili razočarani obrazi staršev in komentiranje, saj so že videli, kako bodo s pomočjo dela štipendije izboljšali svoj mizerni družinski proračun.
Na mostarsko izkušnjo sem se spomnil ob predlogu sprememb zakona o štipendiranju, ki bo omogočil, da bodo tisti, ki prihajajo iz socialno šibkejšega okolja in hkrati dosegajo izjemne dosežke, lahko dobivali obe štipendiji. Do zdaj je veljalo, da lahko dijak ali študent zaprosi bodisi za državno bodisi za Zoisovo štipendijo za posebne dosežke, ne pa za obe hkrati. Poslanka Gibanja Svoboda Lucija Tacer je k temu dodala: »Ti dve štipendiji pokrivata različni področji. In ni razloga, da dijakov in študentov iz socialno šibkejših okolij ne bi nagradili za njihove izjemne dosežke.« Poslanka torej razume štipendijo za nadarjene kot nagrado, kar štipendija v svojem namenu seveda ne more in ne sme biti.
O problemu štipendij za nadarjene sem že pisal in ne bom ponovno zahajal v podrobnosti. Dejstvo je, da štipendija za nadarjene za nekatere pomeni preživetje, za nekatere pa dodatno žepnino. Tako se le del sredstev nameni za razvoj nadarjenosti, kar je osnovni namen štipendije. Problem državnih štipendij je, da so prenizke in otrokom iz najbolj ogroženih skupin ne omogočajo pokritja stroškov šolanja. Namesto da bi tej skupini dijakov in študentov zvišali državne štipendije in omogočali pokritje stroškov šolanja, jih zdaj »nagradimo za njihove dosežke«. Kritje stroškov šolanja, kot ga poznajo v mostarski šoli in na številnih tujih univerzah, ostaja v domeni znanstvene fantastike, podobno kot ustanovitev sklada za nadarjene, kjer bi financirali aktivnosti za razvijanje nadarjenosti.
Takšne poteze seveda niso nič novega v času te vlade in državnega zbora. Zadnji primer zapleta okrog usklajevanja socialnih transferjev bolj spada v rubriko »saj ni res, pa je«. Ne bom ponavljal vsega dogajanja, ko so ob koncu poslance bolj izčrpale (ne)pravilnosti pri glasovanju kot pa sam problem usklajevanja transferjev z inflacijo. Zaplet je spominjal na kakšno sejo delavskega sveta iz prejšnjega sistema, ko so člani po kratki razpravi odobrili veliko in zahtevno investicijo, nato pa so skoraj ves čas seje porabili za žolčno in napeto razpravo o primernosti malic v tovarniški menzi, na koncu pa niso znali sešteti glasov.
Še boljša in draga inovacija je bil poskus preverjanja reševanja čakalnih vrst z »metanjem denarja« v zdravstveni sistem po načelu » bomo videli, kaj bo«, in to brez predolgih razprav. Na koncu smo seveda debelo gledali, ko so se čakalne vrste še povečale. Sredstva za usklajevanje socialnih transferjev so sicer zanemarljiva v primerjavi s sredstvi, »vrženimi« v zdravstveni sistem, pa je bila vseeno potrebna dolga razprava.
Končajmo s primerom šolanja otrok v UWC. Predlagam, da vlada, mogoče celo državni zbor, obišče nam najbližji UWC v Devinu, ki je dobro uro od Ljubljane. Prepričan sem, da bi bila za marsikoga to streznitev ob dejstvu, da je mogoče skupno sodelovanje tako različnih narodov in kultur, le jasna vizija, skupni cilj in toleranca sta potrebni. Tako bi mogoče le postali toliko opevana »druga Švica«. x
