‘Škoda za štirico pri slovenščini. Še malo bolj se boš morala potruditi, če želiš na gimnazijo.« »Zadovoljen sem z rastjo našega prihodka, toda da bi izpolnili zadani načrt, v zadnjem četrtletju pričakujem od vas še dodatno ustvarjalnost in požrtvovalnost.« »Uh, hitim domov, da pripravim večerjo za družino, nato na jogo, po jogi pa še končam obveznosti, ki mi jih v službi ni uspelo dokončati.«
»Mama, spet nisi nič jedla. Če ne boš jedla, boš umrla.« »Že ves dan samo posedaš,« je sin napol obupano, napol očitajoče spodbujal očeta. »Si ta teden sploh šel na sprehod? Kaj sva se pogovarjala? Brez telovadbe boš obležal, kdo te bo potem gledal.« »Andreja, naročil sem vas še na ultrazvok trebuha, da vidimo, kako gre z vašo boleznijo, kako učinkuje kemoterapija,« je zdravnik pojasnil Andreji, ki ji je komaj še uspelo priti iz čakalnice v ambulanto.
Storilnost, postopno in neopazno so nam jo vtisnili v naša prepričanja kot »vrednoto« sodobnega časa. Kljub temu da pod bremeni zahtev po vse večji storilnosti vse pogosteje klecamo že mlajši in zdravi, jo v dobri veri, da bi pomagali našim ostarelim staršem in neozdravljivo bolnim bližnjim, ponujamo tudi njim – sprehajaj se, jej več, pojdi na pregled … Toda ali kdaj pomislimo, kakšen napor predstavlja krajši sprehod, pregled v ambulanti ali krožnik s kosom mesa, krompirjem in špinačo za izčrpanega, skrajno psihofizično utrujenega človeka, pred katerim so le še meseci, tedni ali dnevi življenja?
Sočutni. Sočutni bomo z lahkoto opazili stisko naše usihajoče ostarele mame (ali očeta ali neozdravljivo bolnega bližnjega). Opazili bomo njeno žalost, negotovost, zaskrbljenost, obup ali jezo in ji povedali: »Zdiš se mi zaskrbljena, mama.« Sočutja ne usmerjamo v bolezen niti v bolnikove nezmožnosti, ki mu jih povzroča bolezen. S sočutjem naslavljamo celega človeka, celo Marijo, celega Janeza, ne naslavljamo le njegove telesne, temveč tudi njegovo psihično in socialno razsežnost.
Sočutje pred bolnika ne postavlja zahteve »poskusi se spremeniti« – jej več, sprehajaj se več, pojdi k zdravniku, beri, rešuj križanke … Sočutje je spoštljivo. Ko smo sočutni, sprejmemo bolnika, kakršen je, ne ocenjujemo in ne sodimo ga, prepoznamo ga kot sočloveka. Zato mu s sočutjem pomagamo krepiti samozavest in samospoštovanje ter širiti njegovo psihološko in duhovno razsežnost.
S sočutjem neozdravljivo bolnemu sporočamo, da smo z njim že zdaj, ta trenutek, in ne šele jutri, ko bo izpolnil naše zahteve, ki bi mu jih nesočutni zelo verjetno postavljali. S sočutjem sporočamo mami, očetu, sestri, pacientu, da so naši že zdaj. S sočutjem jim olajšamo osamljenost in okrepimo njihovo socialno razsežnost.
Bolečina, oteženo dihanje in večina drugih težav so biopsihosocialni pojavi – na primer, kolena nas ne bolijo le zaradi obrabljenega hrustanca, bolijo nas tudi zaradi zaskrbljene in osamljene duše. S sočutjem, ki nagovarja vse razsežnosti človekove biti, neozdravljivo bolnim lajšamo tudi trpljenje.
S sočutjem neozdravljivo bolnega usmerjamo, da živi danes, v sedanjosti. Nesočutne zahteve »poskusi se spremeniti« bolnika nagovarjajo nasprotno, da bo zaživel šele jutri, ko se bo spremenil, izboljšal. A prav prihodnost je za neozdravljivo bolne pogosto problematična. S prihodnostjo, ki bo zanje zdaj zdaj prestopila prag preteklosti, se težko soočajo. S sočutjem usmerjamo pozornost neozdravljivo bolnih iz prihodnosti v sedanjost, ki je zanje manj stresna in bolj obvladljiva.
Sočutni zdravstveni delavci so blagoslov za bolnike, ki jim je življenje odmerilo le še zaključno poglavje njihove življenjske zgodbe. Sočutni zdravstveni delavec lahko z lahkoto sestopi iz vloge zdravstvenega delavca in se k bolniku v zadnjem obdobju življenja usede kot človek. S sočutjem mu »ponudi ramo« v oporo. Sočutni zdravstveni delavec ni več »pridigar«, zna se vživeti v bolnika (joj, česa nas je oropala sodobna medicina!), podobno kot smo se vsi znali v mladosti nagonsko vživeti in potolažiti žalostnega in besnega sošolca, ki se je skregal s starši: »Veš, tudi moji doma mi kar naprej težijo!« Sočutni zdravstveni delavec, ki prepozna bolnikovo ranljivost, lahko pokaže tudi svojo ranljivost: »Rad bi vas ozdravil, a je medicina glede ozdravitve v zadnjem obdobju življenja neučinkovita.« Sočutni zdravstveni delavec ni v stiski, zato bolniku v zadnjem obdobju življenja ne ponuja več nesmiselnih zdravstvenih ukrepov, ki mu le škodijo in preusmerjajo njegovo pozornost od življenja tukaj in zdaj. Bolniku tako omogoči videti široko polje trenutnega, ki omogoča razmišljanje. Bolnik zato dobi priložnost, da si sam poišče sebi primeren način življenja s stisko ter z bližnjimi (in skupnostjo) stke socialno mrežo čvrste podpore. Sočutno zdravstveno osebje lahko ljudem povrne to, česar nas je sodobna medicina oropala: vero v zmožnost, da si velikokrat lahko tudi sami pomagamo in osmišljamo življenje.
Naša hotenja, upanja, znanja, želje in sposobnosti v življenju pogosto naletijo na meje. Stiske nam ponujajo priložnost za sočutje, ki zmore zaobliti ostrine življenja in narediti naše bivanje udobnejše.
