Naj začnem s kratko zgodbo izpred desetletij. Smučarski sejem na Gospodarskem razstavišču, na katerega sem šel prodajat in kupovat nekaj opreme, je imel poseben kotiček. Tja smo obiskovalci lahko odložili rabljene, a še vedno uporabne smuči, ki smo jih darovali komur koli potrebnemu. Veselih obdarovancev brez denarja, zlasti otrok, je bilo vselej nekaj. Tja sem prinesel lepo ohranjene smuči, ki jih je hči prerasla, kar se v mladih letih zgodi prav hitro. Čez čas sem se sprehodil naokoli in si ogledoval ponudbo. In glej, zlomka, prav te podarjene smuči je vzel eden prodajalcev in jih uvrstil v svojo ponudbo. Da me ne bi prepoznal kot darovalca in se izgovoril, da jih tudi on podarja, le da na svojem pultu, sem k njemu poslal znanca, ki je brž izvedel za ceno. Ni bila pretirana, simbolična pa tudi ne. Razburil sem se, odkorakal k prodajalcu in ga ozmerjal. Na srečo je bil dve glavi manjši od mene in je po ostrih besedah le še bolj skupaj lezel. Na koncu je le plašno rekel, da bi pač kdo drug vzel smuči in jih prav tako prodajal, če jih ne bi bil on.
Njegovo pojasnilo je bilo utemeljeno onkraj vsakega dvoma in lahko služi za nadaljevanje razmišljanja na širši in višji ravni. Povedano na kratko – kjer je priložnost, je ne kaže zamuditi.
Časi so težki. Socialna demokracija je skorajda usahnila. Na idejni ravni, v praksi in kot stranka s tem imenom. Ko bi bilo morda drugače, ne bi že večkrat pisal o tem, da Slovenija premore danes prav toliko revežev, kot jih je bilo pred tridesetimi leti. Drugače pa je z bogatimi. Klub najpremožnejših se redi. Po podatkih, ki sem jih imel pred časom v rokah, je bila vstopnica za druščino med sto najbogatejših vredna že več kot 33 milijonov evrov.
Naj začnem drugo zgodbo iz septembra 2021. Povabljen sem bil na okroglo mizo, ki sta jo priredila evropska poslanca SD Tanja Fajon in Milan Brglez. O bodočnosti države naj bi razpravljali štirje gostje, Gaja Brecelj, Emilija Stojmenova Duh, vaš kolumnist in Žiga Turk. Sestava mi je obležala v želodcu zaradi slednjega in uvodoma sem rekel, da smo lahko pisani po spolu, starosti in še čem. Ne bi pa smeli biti po kriteriju spoštovanja človekovih pravic. V zaključku me je z jasno besedo podprla Emilija Stojmenova Duh.
Tik pred volitvami leta 2022 sem pisal stranki, ali mi lahko povedo, zakaj njeni predstavniki, enako kot tisti Liste Marjana Šarca, z iskrenim veseljem prosijo Janeza Janšo za skupno fotografiranje. Dobil sem prijazen odgovor SD v smislu spoštovanja različnih mnenj in notranje demokracije, kar je temelj njihove kulture, zraven pa še zagotovilo, da nikoli ne bodo podprli Janševe vlade.
Skozi leta se je oblikovala prepoznavna sorodnost delovanja SD in
SDS, tudi sodelovanja. Slika se je naravnost izkristalizirala ob aferi s stavbo na Litijski.
In zdaj k jedru težav, ki ga ni mogoče bolje opredeliti, kot je povedal Matevž Frangež. V stranki sta se oblikovali dve struji. Prva pravi, glejte, kaj so nam storili, druga pa, glejte, kaj smo si storili. Prva se je zbrala v enotno fronto proti Dominiki Švarc Pipan, ki jo je treba takoj odstraniti po načelu – ubiti sla, ki je prinesel slabo novico. Druga premore več samokritike in razuma, čeprav se posamezniki niso opazneje, zlasti ne skupinsko izpostavili. Posledice so bile jasne, nesluten padec stranke.
Zdaj pa še k temu, kar sem poimenoval popotnica stranki, ki pripravlja kongres.
Če ne bo prevladala samorefleksija, ki mora pomesti s sedanjo vodilno skupino, se mi zdi, da pri ljudstvu ni mogoče računati na kratek spomin. In pozabe si stranka niti ne zasluži. Greh pretvarjanja in sprenevedanja je enostavno prevelik. Treba ga je imeti pred očmi še dolgo.
Opozorilo je morda v zadnjem hipu. Nika Kovač je v sijajnem članku posebne številke Mladina prejšnjo pomlad analizirala propad italijanske levice in vzpon fašizma. Premier Golob ji ni prisluhnil, tako kot drugim podobnim opozorilom ne. Zdaj je videti zelo pozno. Zelo verjetno prepozno. Desnici ni treba početi prav nič razen tega, da udobno čaka. Vsa domnevna levica in liberalni del sta pri nas, podobno kot italijanska, pozabila na ljudi. Razen nase, ko so si zvišali dohodke najprej takoj po volitvah, potem pa še pred kratkim v obliki nekajmilijonskega strankarskega izplena.
In še o bogataših v SD. Če v resnici delijo socialnodemokratsko ideologijo, bi iz svojega bogatega fonda brez težav poskrbeli recimo za zdomce, ki se jim Cerkev pravkar odpoveduje. Ali pa bi se lotili dobrodelnih akcij, saj je priložnosti v obubožani Sloveniji več kot dovolj. Vsaj malo bi se lahko zgledovali po 8. marcu, čeprav jim ne sežejo do kolen, a bi se vsaj malo dvignili iz blata, kamor so pogreznjeni. Glede iskrenosti naj se zgledujejo po avstrijskih kolegih v Gradcu, o čemer sem pred kratkim pisal. Večji del svojih dohodkov tam dajejo v dobrodelne namene, pa jim za solidno preživetje ostane dovolj. Si predstavljamo spodnje nadstropje Schellenburga za kralje ulice? Že zato, da Anderličevo elito zadene mrtvoud ob tem prizoru (ne privoščim dobesedno), bi se splačalo poskusiti. SD-jev ptič Feniks bi neumrljivo vstal iz pepela. Je pa res, da bi med Anderličevo elito zadelo tudi kakšnega zapriseženega socialdemokrata.
