Decembrska gala otvoritev operne sezone v milanski Scali je pravi mondeni dogodek, pogosto politično obarvan. Že v času avstro-ogrske monarhije so italijanski domoljubi glasno prepevali verz iz Nabucca: »O, mia patria, sì bella e perduta! O, membranza, sì cara e fatal!« (Domovina nekdanje svobode, o spomini, zgubljeni brez nad!) Verdijeva glasba je bila tesno povezana z italijanskim hrepenenjem po lastni državi. Prav zaradi tega so mnogi med izvedbo opere kričali »Živela Italija!« in »Živel Verdi!«. Vzkliki so bili predvsem uperjeni proti predstavnikom avstrijske oblasti v kraljevi loži.
Tudi letos je bil na otvoritvi v loži zbran italijanski državni vrh. Vanjo so na častno mesto posedli dosmrtno senatorko Liliano Segre, judinjo, ki je kot otrok preživela nacistična koncentracijska taborišča. Najvišji politični predstavnik pa je bil predsednik senata Ignazio La Russa, nosilec druge najvišje funkcije v državi, takoj za predsednikom republike. Možakar je znan po tem, da doma ponosno hrani Mussolinijev kip in druge relikvije fašističnega režima. Bil je član Socialnega gibanja, stranke, ki je po drugi svetovni vojni združila dediče fašizma: danes je La Russa viden predstavnik Bratov Italije, stranke premierke Giorgie Meloni. Poleg njih je bil tudi Matteo Salvini, vodja Lige in pomemben graditelj desnega italijanskega preobrata. Vedeli so, da njihova prisotnost v znamenitem kulturnem hramu ne bo minila brez polemik, in upali so, da bo Segrejeva delovala kot blažilnik. Novinar in strasten ljubitelj operne glasbe Marco Vizzardelli v trenutku, ko je zagledal La Russo in Salvinija poleg Segrejeve, ni več mogel biti tiho. Pred intonacijo himne je nekdo zavpil: »Ne fašizmu!« Po himni pa je Vizzardelli glasno dejal: »Živela antifašistična Italija!« Takoj zatem je sedel nazaj na svojo mesto. Ko se je začela predstava, so do njega pristopili predstavniki Digosa, policijskega oddelka za politična kazniva dejanja. Vizzardelli jim je razložil, da ni kršil zakona in da bi to storil le, če bi zakričal »Živela fašistična Italija!«
V začetku januarja so v rimskem predmestju, tako kot vsako leto, počastili spomin na tri mlade ubite neofašiste. Umrli so leta 1978. Dva sta padla pred sedežem lokalnega Socialnega gibanja. Ustrelili so jih pripadniki oboroženih komunističnih skupin, povezanih s Primo Lineo, tretji pa je izgubil življenje med spopadi s policijo. Italijanska svinčena leta od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja so bila zaznamovana z nasiljem. Skrajne levičarske in desničarske skupine so organizirale oborožen boj in za sabo puščale tragično krvavo sled. Danes levica in desnica deljeno častita žrtve tistega časa. Na dan smrti treh rimskih neofašistov so se tako vrstile komemoracije, uradne in neuradne. Najodmevnejša je bila zadnja, ko so na kraju dogodka z iztegnjeno roko pozdravili padle kamerade. Nič posebnega in nič, kar se ne bi dogajalo tudi v preteklosti in drugod po Italiji, so si mislili vsi tisti, ki poznajo tamkajšnje politično življenje … Vsaj dokler si niso ogledali posnetka dogajanja. Dobro organizirane, vojaško postrojene skrajno desničarske skupine so množično prišle na kraj dogodka. Črno morje stegnjenih rok je trikrat glasno zakričalo: »Presente!« (Prisoten!) Bistveno preveč jih je bilo in preveč dobro organizirani so bili, da bi dogodek lahko enostavno uvrstili med politične folklorne prireditve. Leva sredina je ogorčeno protestirala in poudarila dvojna merila policije: med opero v Milanu so takoj legitimirali človeka, ki je na glas izrekel antifašistični slogan, tistega večera v Rimu pa ni bil ustavljen nihče. Premierko so takoj pozvali, naj se jasno distancira od dogajanja in naj se izreče o antifašizmu. Giorgia Meloni je ostala pomenljivo tiho.
Rimsko tožilstvo je začelo preiskavo o dogajanju na prireditvi. Identificirali so nekatere pripadnike skrajnih skupin. Na koncu bodo morda kazensko preganjali organizatorje in skrajneže z iztegnjeno roko. Postopki na sodišču zaradi fašističnega pozdrava pa se končajo različno. O tem bo prav te dni tekla razprava tudi na vrhovnem sodišču. Ni izključeno, da bodo presodili, da tak pozdrav ni več ali pa vsaj ni vedno kaznivo dejanje. Tako stališče ponavljajo tudi nekateri »eksperti« v televizijskih oddajah in časopisih. Tudi to je izraz novih časov.
Družbena klima se v Italiji spreminja. Antifašizem je bil dolga leta prava civilna vera, na katero so prisegali vsi. Danes je njegov domet vse bolj zrelativiziran in izgublja pomen. Desnica poudarja, da je država ujetnica »lažne« prepovedi, ki jo je desetletja utrjevala levica. Prav zaradi tega se je odločila na novo definirati nacionalni odnos do polpretekle zgodovine. V projektu sodelujejo desni intelektualci in tudi ugledna sredstva javnega obveščanja. Kot ugotavlja novinar Ezio Mauro, za desnico antifašizem ni vrednota, ampak vojni ostanek. Njihov namen ni obnovitev črnih srajc, »temveč razgradnja konceptualnega okvira, ki povezuje odpor in osvoboditev z ustavo, ki je bila napisana prav zato, da zavrne Mussolinijeve zlorabe«. Končni cilj je tako izkoreniniti antifašizem kot bistveno vrednoto povojne Italije in graditi nacionalno podobo na novih temeljih. Takih programov mrgoli tudi drugod po Evropi. Evropa brez antifašizma pa se lahko kaj hitro znajde tam, kjer je bila pred stotimi leti.
