Na primer vprašanje, prostor katere razprave je zasedla razprava o enotnosti in zakaj. Vlada izvaja določeno politiko, s katero se veliko, celo večina ljudi ne strinja. Tako s svojim arogantnim stilom kot z v oči bijočo nedomišljenostjo ukrepov je namesto splošnega konsenza o reformah povzročila razkol do zdaj nezaslišanih razsežnosti. A problem seveda ni enostavno ta razkol, ampak tisto, kar ga povzroča, to pa z našim »poenotenjem« ne bo izginilo. Tudi če bi Janković in vsi strici v hipu izpuhteli v zrak, se predlagane reforme in zakoni ne bi čudežno spremenili v čisto drugačne, boljše. Tudi prodaja tako imenovane državne srebrnine, ki jo je nedavno okronala še samomorilska ideja o prodaji elektrarn, s tem ne bi nenadoma postala genialna poteza. In na obzorju ne bi nenadoma zasijala spodbudna vizija bodočega razvoja. Problem je kriza in odgovor nanjo: predstava o tem, kaj želimo, da nas čaka na drugem koncu predora, in strategija, kako do tja priti. Da ne zastavimo preveč prevratniško, bi lahko na primer rekli: naš novi cilj je družba skandinavskega tipa. Saj ne, da je to lahko izvesti, a če obstaja jasna predstava o tem, kaj hočemo, in glede nanjo izdelana kratkoročna in dolgoročna strategija, stvar vendarle ni nemogoča. In ob jasno predstavljenih ciljih in sredstvih bi bilo čisto mogoče ustvariti dovolj širok konsenz.
Nikakor ni nepredstavljivo, da bi se bili ljudje pripravljeni angažirati za tak cilj in, da, tudi malo stisniti zobe. Če bi le lahko videli neko logiko vsega skupaj. Če bi pri vodilnih lahko zaznali neko idejo in pa voljo izpeljati to idejo. Tako pa je edina ideja negativna: »da ne bo še slabše«, »da se izognemo najhujšemu«, »da ne bomo kot Grčija« (ki, mimogrede, že ves ta čas sprejema zahtevane ukrepe), »da ne boste prihodnji mesec ostali brez plač«. Ne, to ni dovolj za kakršno koli resnejšo in dolgoročno motivacijo, ki je v teh pogojih nujna, saj družbe ni mogoča prestrukturirati čez noč. In pod diktatom palice. Tudi če tej palici dodamo še korenček v obliki Pahorja, s tem nikakor nismo izstopili iz policijsko-vojaške logike učinkovitega manipuliranja z državljani, da aktivno ustvarjajo novo državo, za katero se sploh niso odločili.
In vprašamo se lahko, zakaj samo ta negativna argumentacija? Ali res nimajo nobene ideje o tem, kam nas vodijo? Ali pa nemara to idejo imajo, a se na vso moč trudijo, da se ne bi jasno pokazala? Ker njihova vizija družbe in naše bodoče države pač ni takšna, da bi lahko zgrabila množice in zbudila kakršen koli polet. Kajti, še enkrat, ljudje nikakor niso enostavno egoisti in so pripravljeni misliti naprej, če jim le ponudimo ustrezne koordinate za to. O tem na primer priča zgodba upokojencev z najnižjimi prejemki, ki so me menda množično odrekli socialnemu dodatku, da ne bi s hipoteko na svoje stanovanje bremenili otrok in vnukov. A namesto da bi to voljo kanalizirali v gradnjo infrastrukture bodoče družbe, ki bi bila podlaga za njen ponovni zagon, pustimo, da izzveni v logiki »naj vsak poskrbi za svoje«. Premier se poleg tega rad pohvali, kako ta vlada ne misli saditi rožic. Res je, tega ji ne moremo očitati. Sadi zgolj mesojede kaktuse.
Zavrtimo film povezovalne evforije nekoliko nazaj še po tej plati, ki je tudi neposredno personalna. Imamo predsednika vlade, ki že samo s tem, da se pojavi in odpre usta, v trenutku razkolje družbo. Ja, za razkol je čisto dovolj eden. Ni ga in ga ni bilo politika v tej državi, ki bi mu uspelo samo s svojo pojavo v hipu tako razklati ljudi. Razklati na krog absolutnih vernikov – in vseh preostalih. Kučan je lahko bil rdeč, kontinuiran, jasnega ideološko institucionalnega porekla, a mu kaj takega ni nikoli uspelo. V niti približno takšni meri kot Janši. Ta je prišel, videl, razklal. Vsakič znova in vsakič bolj. Za razkol je torej popolnoma dovolj eden, pa čeprav proizvede dve strani, Naše in Nenaše. Povezovanje teh dveh strani zato ne more biti resen odgovor na razkol, saj se njegovega korena sploh ne dotakne. Povezuje dva pola, ki ju s svojo logiko ustvarja ena sama in ista paradigma. Konsolidira to paradigmo, ki na ta način sprejema zgolj kompromise sama s sabo. Janša je razkol v čisti obliki in v eni osebi. Če resno mislimo s tem, da nočemo tako razklane družbe, bi bilo treba začeti pri tem.
Potem pa je tu še razcep, ki počasi, a vztrajno zajema evropske države, razcep med z Brusljem usklajenimi vladami na eni strani in državljani na drugi. Državljanom, ki dajo vedeti, da obstajajo in da gre pravzaprav pri vsem skupaj za njih, se danes reče »ulica«. Toda, če malo pomislimo, ali ni pravzaprav že nekaj časa dogajanje v parlamentu in vladi tisto, ki si dejansko zasluži ime »ulica«? Nivo razprav je prav pouličen, ugled poslancev tudi, izginjajo referendumski podpisi, vsi se požvižgajo na pravno državo in državo sploh…
Tako da se danes pri nas ne bo zgodila ulica. Prej bi lahko rekli, da bo po tem, ko se nam že nekaj časa dogaja samo še ulica, danes končno lahko prišlo do besede tudi kaj bolj dostojanstvenega in resnično državotvornega. Mogoče se nam bo danes zgodila država.
Dr. Alenka Zupančič Žerdin je doktorica znanosti s področja filozofije, zaposlena na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.
