Jezikolumna: Slovnica skrbi

S slovensko jezikovno politiko je že dolgo križ – morda celo bolj kot s politiko na splošno. Križ je namreč v tem, da se večini ljudi zdi samoumevno, da je glavni, če že ne edini slovenski jezikovnopolitični cilj ohranjanje, morda še razvoj slovenskega jezika. Pot do tega cilja pa je seveda skrb za jezik. Ob nedavni otvoritvi novega Muzeja slovenskega jezika in knjige na gradu Štanjel je recimo predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU za medije izjavil: »Slovenščini po eni strani ne gre slabo. Je na dvaindvajsetem do petindvajsetem mestu po uveljavljenosti v mednarodnem svetu, vendar pa ji lahko gre tudi zelo hitro na slabše, če zanjo ne bomo skrbeli.« Žal ne poznam te lestvice uveljavljenosti jezikov v mednarodnem svetu, zato tudi ne vem, kako uveljavljenost sploh pojmuje in kako meri. Samo po številčnosti govork in govorcev prav gotovo ne, že v Evropi je slovenščina glede tega šele v drugi polovici četrte deseterice, v svetu pa ima kar okoli 40 jezikov več kot 50 milijonov maternih govork in govorcev. Uveljavljenost ali moč jezika se seveda že dolgo ne merita več samo s številčnostjo. Slovenščina na mednarodnem jezikovnem prizorišču spominja na Ljubljano v konkurenci podobno velikih ali celo bistveno večjih mest v drugih državah: razmeroma majhna je, a ima tako bogato in raznovrstno kulturno, kulinarično, športno in turistično ponudbo oziroma dogajanje in življenje, kot jih nimajo mesta z mnogo številčnejšim prebivalstvom. Je pa tudi zato bivanje v njej vse dražje in dražje, še posebej za tiste, ki v njej stanujemo.