Izključitev sicer sama po sebi ni sporna, vsa ravnanja organov društva imajo formalno oporo. Legitimno vprašanje pa je, zakaj niso v tako uglednem društvu poskrbeli za način, ki ne bi dovoljeval in razpihoval zoprnih vprašanj o morebitnih političnih intrigah. Tako bi navsezadnje otežili izstopanje tistim, ki jim je lojalnost Janši pomembnejša od vsega drugega.
Sodelovanje med različno mislečimi – če je resno mišljeno – ima zoprno značilnost: nasprotniku je treba prisluhniti, ga razumeti v njegovih vrednostnih in političnih okvirih ter tolerirati v njegovi drugačnosti. Mejo strpnosti določajo odstopanja od deklariranih skupnih vrednot, naj bo v družini, družbi ali društvu. Ko so ta prevelika, sodelovanje ni več mogoče. Natanko v tej točki – ugotavljanju obsega in stopnje odklona glede na zapisane vrednostne zaveze – gre presojati odločitev častnega razsodišča in nato upravnega odbora SC PEN, da Janšo izključijo iz svojih vrst.
Najprej je treba ugotoviti, da slovenski PEN ni ugledna organizacija pesnikov, pisateljev in publicistov le zato, ker je del ugledne mednarodne organizacije, »mini OZN brez denarja in orožja«, kot jo je duhovito označil njen predsednik John R. Saul. Ugled si je pridobila s svojim delom in izjemnimi predsedniki, ki so zmogli ohraniti sobivanje v različnosti. Od Otona Župančiča, pod katerega taktirko so se družili »okoreli« liberalci in posvečeni katoliki, do Miloša Mikelna, Janeza Jančarja, Borisa A. Novaka... Slovenski PEN je bil vseeno eden prvih pobudnikov obsodbe fašizma in nacizma – obsodbo je zahteval na kongresu v Dubrovniku daljnega leta 1933 – in ena prvih organizacij, ki se je zavzela za obrambo preganjanih primorskih pisateljev. Izjemna je bila tudi pomoč slovenskega PEN pisateljem, pesnikom in drugim ljudem med vojno v nekdanji Jugoslaviji – kot je bilo izjemno tudi mednarodno odmevno zavzemanje jasnih političnih stališč glede krivcev za vojno razdejanje v Jugoslaviji. Ker ima, kot rečeno, tolerantnost svoje meje…
V organizaciji, ki je upravičeno ponosna na svojo tradicijo pluralnosti, je zato še posebej pomembno, da vzpostavi mehanizme, s katerimi bo lahko svoje vrednote, ki jih označuje simbol peresa, ki prelamlja meč, ohranjala na transparenten način. Kajti ni mogoče obsojati društva, ki obsodi resne kršitve društvenih zavez, obsoditi pa ga je mogoče, če postopkov v ta namen ne izpelje moralno neoporečno. Da bi to lahko storilo, mora jasno definirati skupni vrednostni imenovalec in odločanje o morebitnih kršitvah zaupati skrbno izbranim članom. In tu je PEN spodrsnilo.
V tričlanskem častnem razsodišču, ki je upravnemu odboru priporočilo izključitev Janeza Janše – ne da bi ta lahko pred obsodbo v svoj zagovor povedal eno samo besedo – sedita tudi Manca Košir in France Bučar, oba ugledna intelektualca, a tudi izrazito strankarsko profilirana. Dr. Koširjeva je pomembna aktivistka TRS, dr. Bučar je s svojo osebno avtoriteto pred volitvami v državni zbor podprl Zorana Jankovića. Le Neži Maurer ne gre očitati vnaprejšnje pristranskosti. Sestava razsodišča in način odločanja razsodišča je torej prvi zdrs. Drugi zdrs zadeva samo poročilo razsodišča.
Načela v Temeljni listini Mednarodnega PEN in pravila dela so zapisana tako, da jih je mogoče široko interpretirati. V njih med drugim piše, da se člani PEN zavezujejo, da bodo nasprotovali vsaki obliki zatiranja svobode, se zavzemali za svobodo tiska, za svobodno kritiko vlad itd. V 8. točki pravil se člani jasno zavezujejo k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in širjenju humanističnih idej. Glede na našteto bi bilo pričakovati, da bo razsodišče natančno in argumentirano navedlo, katera pravila in načela društva je Janša kršil s tem ali onim svojim stališčem, ravnanjem, ukrepom...
Natančno tega ni storilo. V bore stran in pol dolgem poročilu so se z obrambo pred pričakovanim očitkom, da se PEN vmešava v notranja politična strankarska obračunavanja, ukvarjali kar se da pavšalno. V stilu: »PEN bi zanikal lastna vrednostna izhodišča, če bi izključil svojega člana zaradi drugačnih idejnih in vrednostnih stališč«, toda »neka temeljna vrednostna izhodišča kot pogoj za družbeno sožitje so obvezna za vse«. Katera so ta izhodišča ter kdaj in kako jih je Janša kršil, ne piše. Ko se enako pavšalno sklicujejo na moralno obsodbo Janševih dejanj »iz drugih virov«, sicer omenjajo tudi trgovino z orožjem, a se takoj samoomejijo, češ, sodne odločitve o tem še ni. Kot da trilogija Šurca in Zgage ne bi bila dovolj jasna. Skratka, na podlagi poročila častnega razsodišča PEN Janše ne bi bilo mogoče obsoditi niti na minuto premisleka o usodi izbrisanih, kaj šele na izključitev zaradi kršenja svobode tiska in drugih človekovih pravic. V upravnem odboru sicer sedijo ljudje, ki zagotovo znajo trdneje utemeljiti, zakaj Janši ni mesta v društvu, a dejstva, da so razsojali na podlagi tako luknjičavega poročila, ni mogoče obiti.
Ob tem pa je treba enako dosledno opozoriti tudi na pristranskosti in čudaštva izstopnikov. Kakšno težo naj bi imelo v zgodbi o izključevanju Janše dejstvo – navaja ga Drago Jančar – da je Mednarodni PEN sprejel posebno resolucijo zoper preganjanje Janše. Ali je hotel povedati, da je bil Janša nekoč žrtev sistema? Nedvomno je bil. A potem je nekdanja žrtev s svojimi kompanjoni v trgovini z orožjem izrabljala stisko ljudi in celih narodov. In kaj poreči o burkaštvu Dimitrija Rupla, ki je protestno izstopil iz društva, iz katerega so ga že zdavnaj izključili? Po določilih statuta namreč – ker pet let ni plačal članarine, na opomine pa se ni odzival. A kaj bi s temi malenkostmi, za del nekdanjih članov je očitno še vedno pomembno prikloniti se Njemu…
