Banka Slovenije ima šest let kasneje še vedno iste težave kot prej. Tragično mi je opazovati ves tisti neizkoriščen potencial mladih in sposobnih ljudi v banki. Intelektualni potencial osebja neke centralne banke se danes kaže z znanstveno-raziskovalno dejavnostjo. Primerjava spletnih strani mnogih tujih centralnih bank pod rubriko »Publications« in isto rubriko Banke Slovenije kaže kaj klavrno sliko. Tudi v primerjavi z bankami majhnih držav, ki do leta 1990 sploh še niso obstajale. Napredka enostavno ni. Če primerjamo to s skokovitim napredkom, ki ga je v tem času v mednarodnem merilu naredila Univerza v Ljubljani, je jasno, da se v Banki Slovenije sistematično zanemarja uporabo resursov za razvoj znanja.
To se kaže tudi v ključnih dokumentih za podporo ekonomski politiki. Vzemimo samo za današnje čase najbolj pomembnega, poročilo o finančni stabilnosti. Bogato s podatki, vendar brez informacij. Nikakršne analize. Ni institucije v Sloveniji, ki bi imela podobne zakonske in finančne resurse, da bi ta manko nadomestila. Smo sredi klasične globoke bančne krize in inštitucija z največ resursi ne daje potrebne analitične podpore ukrepanju v krizi. Da o analizi ukrepov ekonomske politike, kaj šele pogojnih napovedih glede na ukrepe, sploh ne govorim.
V zadnjih letih se je finančni nadzor spremenil. Danes imajo dobre centralne banke po svetu razvit tako imenovani makroprevidnostni nadzorni okvir (macro-prudential supervisory framework). Ta klasičen nadzor nad bankami v stilu baselskih sporazumov nadgrajuje z v prihodnost zazrto analizo vplivov sistematičnih faktorjev tveganja na zdravje bančnega sistema. Tega sistema v Sloveniji centralna banka še ni razvila, pa bi ga krvavo potrebovali. Pred časom je guverner Kranjec postavil trditev, da pozimi 2009, ko smo predlagali ustanovitev slabe banke, to ne bi delovalo, saj je bilo takrat slabih terjatev le 800 milijonov, danes pa jih je 7 milijard. Če bi takrat naredili klasično vajo znotraj makroprevidnostnega okvira, tj. stresni test bančnega sistema, bi ugotovili, da je znesek slabih posojil bistveno večji in bi težave bank hitreje zaznali. Še danes se redni stresni testi ne delajo. Na kar so tudi opozorili strokovnjaki evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke v komentarju zakona o ustanovitvi naše slabe banke. In imajo prav. Le kako lahko ocenimo, koliko kapitala morebiti potrebuje bančni sistem, če centralna banka ne naredi stresnega testa?!
Enostavnega dela guverner Kranjec v svojem mandatu nikakor ni imel. V nadzor je podedoval bančni sistem pajdaškega kapitalizma, kot ga je v svojem manifestu 2002 opisal Franjo Štiblar. Ta je temeljil na izgradnji gospodarskih stebrov nacionalnega interesa, ki so bili sestavljeni iz grozdov lastniško in kreditno povezanih podjetij. Izdatno so jih financirale banke, ki so se s tem prekomerno izpostavile do nekaj skupin podjetij. S tem se je dejansko sistematično kršila 2. alineja 1. odstavka 30. člena zakona o bančništvu, ki skupino povezanih oseb opredeljuje na osnovi skupnih finančnih tveganj. Realizacija teh pomeni, da finančne težave ene družbe z veliko verjetnostjo povzročijo finančne težave drugih. Take tvorbe so bile Pivovarna Laško, Istrabenz, skupina Zvon, naveza gorenjskih družb in največja gradbena podjetja, nanje pa navezanih mnogo satelitov kot je Perutnina Ptuj ali Avtotehna. Banke so prikrivale izpostavljenost do posameznih podjetij s posojanjem prijateljskim podjetjem, ki so ta sredstva nato plasirala na ciljno destinacijo. Regulacija bank tega problema ni zaznala, mogoče ga je celo zavedno dopustila.
Rezultat je ta, da imajo banke enostavno premalo kapitala, da bi absorbirale vsa ta prepletena tveganja, ki so se sočasno realizirala v krizi. Brez makroprevidnostnega regulatornega okvira razsežnosti problema nismo pravočasno zaznali in zato tudi ne odreagirali. V vsakem primeru bo imel novi guverner veliko težkega dela.
S tem pa pridemo do morebitne nove farse z izborom novega guvernerja. Na dlani je, da mora to biti nekdo, ki deluje in razmišlja korenito drugače. Ampak veliko interesnih skupin tega očitno noče. Sicer ne bi moglo biti, da se kot resen kandidat za guvernerja omenja Franjo Štiblar. Gospod je s svojim krogom dajal idejno in strokovno podporo sistemu pajdaškega kapitalizma, ki je pripeljal do zgoraj opisanega razsula v bančnem sistemu. Pa sploh ni edini tovrsten kandidat. Nepredstavljivo, da se sploh razmišlja o ljudeh, katerih ideje in delovanje so pripeljali takšno bančno krizo. Ko štejemo milijarde davkoplačevalskega denarja, ki gredo za popravljanje teh napak, lahko rečemo le cinizem brez primere. Edina pristojnost, ki jo Banka Slovenije še ima, je finančni nadzor. Ne more je voditi nekdo, ki je sooblikoval sistem delovanja bank, ki je v temeljnem nasprotju z določili zakona o bančništvu. Guverner je prvi, ki mora zakon spoštovati, ne pa ga zanikati. Vsakdo, ki bo odločal o novem guvernerju, bi si moral ogledati film Inside Job in njegove nauke aplicirati na slovenske razmere.
Naj za zaključek citiram kolega, ki je ta narobe svet danes komentiral takole: »Ne razumem pa jih [interesnih skupin], da se ne aktivirajo tudi pri imenovanju novega papeža, saj nas le dobre zveze tam zgoraj lahko še rešijo pred neizbežnim.«
