Dogodki v začetku devetdesetih so bili logična posledica bojev v osemdesetih. Bojev za svobodno besedo, neodvisnost medijev in spoštovanje človekovih pravic. Na fronti ni bilo skoraj nobenega od teh, ki se danes trkajo po prsih in se vpisujejo v falango osamosvojiteljev, ki so v temno deželo prinesli sonce. In danes tako radi delijo etikete tistim, ki so brez kalkulacij in brez lastnih interesov zastavljali svoje besede, svoje ideje in svoje misli. Zato so po vrsti zaplenjali Tribuno, Mladino in odstavljali ali suspendirali aktiviste na Radiu Študent. Šlo je točno za to. Za aktivizem. Za akcijo. Za nikakršne sanje o državi, temveč za sanje o demokratičnem okolju in demokratičnih postulatih nove družbe. Država ni vrednota, temveč le okvir. Ni lastnina, temveč le regulirano polje sobivanja različnosti. Zato tudi ni od nikogar. In čas bi že bil, da nehajo vsi srati o neki ugrabljeni ali globoki državi.
nove stranke
Je Vladimir Prebilič novi ali stari obraz?
