Politika je torej pomembna. Pa vendar jo ljudje le redko spoštujemo kot takšno, kajti raje se pritožujemo nad neprimernimi politiki in kritiziramo oblast zaradi vsega, kar nam osebno ni všeč. Naša bolečinska telesa nam namreč ne dovolijo, da bi se sprostili in sprijaznili z dobrinami, ki jih uživamo, pač pa nas usmerjajo v tiste točke življenja, ki sprožajo v nas negativna čustva. Saj veste, če na belem oblačilu vidimo majhen madež – vidimo predvsem ta madež in ne vse tiste lepe beline, ki ga obdaja. To našo bolečinsko zgodbo so seveda že zdavnaj prepoznali mediji, ki nam prodajajo tudi najbolj nepomembne »madeže« in so se pripravljeni v tem pogledu tudi sami neznansko poneumiti, da bi le prišli do še več denarja in vpliva. Ljudje pa radi svoje bolečine v obliki srda, posmeha in cinizma usmerimo na politike, ki jih s pomočjo medijev smešimo in ponižujemo, četudi bi sami v njihovih vlogah mnogi ne znali biti kaj boljši (izjeme seveda potrjujejo pravilo).
Marsikdo torej zmotno misli, da se nekako dovolj spozna na politiko. Še posebej demokracijo mnogi napačno razumejo tako, kot da je z njo vsakomur samodejno podeljena sposobnost, da se spozna tudi na politiko. Toda že enostavno vprašanje: »Kaj je politika?« pogosto privede človeka v zadrego in ga razgali v njegovi precejšnji nevednosti. V takšnih nepričakovanih situacijah se seveda ljudje zatekajo k raznim šablonskim, pogosto tudi prostaškim odgovorom, duhovičenjem ali celo k že omenjenemu cinizmu, s katerim skušajo prisilno ustvariti vtis intelektualnosti. Vprašajte svoje znance in prijatelje, kaj je politika, in videli boste, ali se motim.
Nikakor ne podcenjujem državljanov in ne trdim, da ti na splošno niso sposobni razprave in soodločanja o političnih zadevah. Toda že izrazito negativističen odnos slovenske javnosti do politike in njenih akterjev (političnih strank itd.) kaže, da smo Slovenci v svojem odnosu do politike močno neuravnoteženi. To pa tudi pomeni, da jo premalo poznamo in da jo pretirano identificiramo s tistimi njenimi simboli in nosilci, ki so v resnici nevredni predznaka političen. Če namreč vse tiste male ljudi, ki so slovenski politiki in državi naredili vso to sedanjo velikansko škodo in sramoto, poistovetimo s celotno politiko kot takšno, delamo slednji veliko krivico. Del politike je vedno bil in je tudi danes zagotovo nečeden ali umazan, toda večji del politike v njenem integralnem pomenu nosi v sebi marsikaj pozitivnega. Če bi namreč na tem svetu dolgoročno prevlad(ov)alo negativno nad pozitivnim, destruktivno nad konstruktivnim, potem bi ta svet že razpadel.
Omenjeni integralni pojem politike zajema skupno predvsem tri njene razsežnosti: 1) institucionalna razsežnost politike (angl. polity) zajema delovanje državnih in nedržavnih institucij ter posameznikov, ki vplivajo na delovanje države in katerih delovanje je pravno urejeno (npr. politične stranke, družbena gibanja, mediji, parlament in vlada); 2) normativna razsežnost politike (angl. policy) pomeni ustvarjanje normativnih idealov v smislu opredeljevanja temeljnih družbenih vrednot in ciljev ter usmerjenosti v njihovo praktično uresničevanje; 3) procesna razsežnost politike (angl. politics) pa se kaže v oblikovanju politične volje skozi (kompetitivno) uveljavljanje družbene moči in oblasti.
Kadar torej govorimo o politiki, ne smemo imeti pred očmi le negativni del njene procesne razsežnosti, tj. brezobzirni boj za oblast, in se ne smemo usmerjati izključno le v njene neustrezne normativne politike (policies) ali v morebitna težavna institucionalna razmerja med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Politika je tudi vse ostalo, predvsem tudi požrtvovalno in nesebično prizadevanje mnogih njenih izvrševalcev, da bi storili kaj dobrega za družbo in državljane, pa tudi marsikateri iskren in dober namen, ki se skriva v političnih programih in obljubah, čeprav se ti nameni na poti v realizacijo pogosto popačijo ali razblinijo. Toda pomislimo le, kolikokrat imamo sami kakšne iskrene in dobre namene, ki nam jih nato zaradi naših negativnih lastnosti (lenobe, pohlepa, zavisti itd.) ali zaradi nepričakovanih okoliščin (npr. bolezen) ne uspe uresničiti.
S povedanim nikakor ne želim opravičevati temnih plati politike kot takšne in še manj temnih plati polpretekle in aktualne slovenske politike. Pravim le, da naš pogled na politiko ne sme biti (tako izrazito) črno-bel, kot je danes. Slovenija je ideološko in politično razklana že skoraj do neznosnosti. Dvojno praznovanje državnih proslav je le neslavni zunanji kazalnik tega uničujočega dejstva. Toda pozor: politika tudi ni siva. Vedno znova poudarjam, da misel, po kateri svet ni ne bel ne črn, temveč siv, nikakor ne drži. Svet je namreč mavričen. Ponavljam: mavričen! Tako je mavrična tudi politika. Seveda je nekaterim bližje en in drugim drugi del barvnega spektra, toda nikakor ne smemo dovoliti, da se v nas dokončno zaleze razdiralna črno-bela miselnost ali pa depresivna misel, da je tudi politika v celoti siva. Naloga nove, prihajajoče generacije politikov in politično ozaveščenih in aktivnih državljanov je predvsem ta, da Slovencem znova omogoči, da tudi v politiki vidijo mavrično izbiro življenjskih možnosti in temu prilagodijo svoj nazorski in mnenjski pluralizem. Le to nam lahko prinese zadostno medsebojno strpnost ter takšno različnost v enosti, ki ne bo več ujeta v belo-črno preteklost in njene sodobne recidive, pa tudi ne v sivino, v katero so nas, seveda ob naši splošni državljanski pasivnosti ali naivnosti, v zadnjih dvajsetih letih pahnili naši »veliki pritlikavci«. Slovenska politika enostavno mora postati in ostati mavrična!
