Čeprav se Slovenija lahko pohvali z vztrajno gospodarsko rastjo v tranzicijskem obdobju, sta bili narava in kakovost političnih in ekonomskih institucij ob spočetju politične samostojnosti manj zavidljivi. Gospodarska rast Slovenije je v tranzicijskem obdobju predvsem temeljila na kapitalskem poglabljanju, medtem ko je institucionalno okolje doživelo minimalne spremembe. V ekonomski literaturi številne empirične analize dokazujejo, da sta ekonomska rast in razvoj držav v največji meri pogojena s kakovostjo institucij. Slovenija od leta 1991 naprej ni vzpostavila institucionalnega okolja z nizko stopnjo korupcije, vladavino prava, nizkimi transakcijskimi stroški, visoko ekonomsko svobodo in učinkovito regulacijo. Namesto odprave ovir za vstop v podjetništvo, nizkega davčnega bremena in prožnega trga dela je slovenski institucionalni razvoj poudarjal ideologijo nacionalnega interesa. Interesna združenja in politične elite, zbrane okoli desnice in levice, so si s spodbujanjem ekonomskega nacionalizma zagotovile zajetne politične rente in izvedle blokado privatizacije državnih podjetij. Na drugi strani slabo korporativno upravljanje v državnih podjetjih zgolj odraža ekonomske posledice črpanja političnih rent namesto podjetniškega ustvarjanja.
Kakovost političnih in ekonomskih institucij Slovenije je na prvem mestu skrb zbujajoča. Letošnje poročilo organizacije Heritage Foundation ugotavlja, da je raven ekonomske svobode v Sloveniji primerljiva s kleptokratskimi in hibridnimi političnimi režimi, kakršni so Gana, Mongolija in Madagaskar. Poročilo med drugim navaja tudi tesno vpletenost političnih in gospodarskih elit kot ključni povod za razširjeno poslovno korupcijo. Obenem v lanskem poročilu o stanju demokracije po svetu Economist ugotavlja, da Slovenija zaradi nizke politične participacije in neetične politične kulture spada med nezrele demokracije. Prevladujoča ideologija nasprotovanja tujim neposrednim investicijam je ustvarila ustroj domačijskega kapitalizma, ki se je tudi ob nastopu desnosredinskih vlad manifestiral v slabem korporativnem upravljanju podjetij v državni lasti in razvratni korupciji v zasebnem sektorju. Vendar korupcija ni vzrok, temveč logična posledica izkrivljene narave institucij, ki so jo oblikovale gospodarske in politične elite v samostojni Sloveniji.
Slabo korporativno upravljanje podjetij v državni lasti, nizke kreditne bonitete in visoka zadolženost so zgolj posledice političnih in ekonomskih institucij, na katerih je temeljilo rojstvo slovenske države. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Slovenija ni pretrgala institucionalne povezave z bivšim socialističnim sistemom. Odsotnost rigoroznih institucionalnih sprememb je elitam desnice in levice omogočila dostop do državnega lastništva podjetij in bank, nadaljevanje slabega upravljanja ter zaviranje prestrukturiranja. Neučinkovitosti, ki izhajajo iz slabega upravljanja in državnega lastništva bank, je v največji meri izkoristila poslovna elita, zbrana v podjetjih v paradržavnem lastništvu za financiranje prevzemov. Posledično so se paradržavne zgodbe o uspehu podrle kot hiša iz kart.
Narodnogospodarski stroški ekonomskega nacionalizma so visoki. Finančna in ekonomska kriza sta ustvarili kreditni krč in zavrli financiranje investicij v realnem sektorju. Padanje investicij v deležu BDP z 31,9 odstotka leta 2007 na 20,1 odstotka leta 2011 je zaradi nizke inovacijske dejavnosti velikih podjetij ustvarilo visoke izgube ter rekorden upad rasti in porast brezposelnosti na makroekonomski ravni. Srednjeročno bo Slovenija brez radikalne spremembe korporativnega upravljanja in privatizacije državnih podjetij doživela umiranje na obroke z nizko rastjo in vztrajno visoko brezposelnostjo.
Če bi Slovenija pred dvema desetletjema pretrgala institucionalne vezi s sistemsko korupcijo in političnim nepotizmom ter če bi državljani od političnih elit zahtevali večjo politično odgovornost, bi politično-ekonomske institucije doživele potrebno preobrazbo za trdno dolgoročno gospodarsko rast. Tovrstna institucionalna transformacija k večji vladavini prava, omejitvi samovolje političnih elit in ekonomski svobodi je uspela številnim državam. Med letoma 1965 in 1990 se je Singapur pod vodstvom Lee Kwan Yewa spremenil v ekonomsko oazo vzhodne Azije s pošastno učinkovitim javnim sektorjem. Hkrati je Yew podpisal zakonodajo, ki je dala protikorupcijskemu uradu polno pristojnost aretacij, preiskovanja bančnih in davčnih računov v primeru sumov korupcije javnih uradnikov in poslovnih elit. Učinki so bili izredno daljnosežni. Leta 1970 je Slovenija uživala 45 odstotkov višji dohodek na prebivalca kot Singapur, medtem ko je imel z letom 2012 Singapur kar 77 odstotkov višji dohodek na prebivalca od Slovenije.
Nauk zgodbe je preprost. Če bi ustanovitelji slovenske države pod pritiskom državljanov v devetdesetih letih namesto ekonomskega nacionalizma sprejeli načela vladavine prava in ekonomske svobode, bi bil danes življenjski standard slovenskih državljanov primerljiv s Švico in Singapurjem, namesto z Italijo in Španijo. Vendar so izkoriščevalske politično-ekonomske institucije – odsotnost ključnih mehanizmov pravne države, razvratna poslovna korupcija, šovinistični odnos do tujih neposrednih investicij in sistematično zaviranje privatizacije – gospodarskim in političnim elitam omogočile črpanje rent iz slabega upravljanja državnih podjetij za ceno stagnantne rasti in visoke brezposelnosti, ki jo danes plačuje slovenska družba.
Rok Spruk je raziskovalec in asistent na Universiteit Utrecht, Nizozemska.
