Isti dan pa je pri založbi *cf. v Ljubljani izšel sijajen slovenski prevod knjige Raje Shehadeha Palestinski sprehodi, Zapiski o pokrajini, ki izginja. Obe besedili je treba brati skupaj. Najprej Palestinske sprehode, ki so racionalen tekst, potem sporočilo o »Glasovanju o dvigu statusa Palestine v GS OZN«, ki to ni.
Raja Shehadeh je po duši Slovenec. Rad hodi v hribe in rad piše o svojih poteh po strminah. Palestinski sprehodi je knjiga o tem, kako Palestinci hodijo v hribe na Zahodnem bregu Jordana. Shehadeh v tej knjigi zares poskuša biti nepolitičen. Lotil se je izražanja ljubezni do pečin, dolin in gora, ki se dvigajo nad Mrtvo morje. Reči, zaradi katerih si ljudje obujejo gojzarje, nadenejo nahrbtnik in gredo v hribe. To je zares fantastična pokrajina, polna oljčnih nasadov, mest v dolinah in vzpetin nad njimi, izgubljenih vasi, skritih potokov, pomarančevcev ob poti in vonja po timijanu. Shehadehov problem je v tem, da te pokrajine ne more več videti.
Na vseh vzpetinah v Palestini so sedaj izraelska mesta. Reče se jim protizakonite naselbine, vendar ime zavaja. To ni deset hiš s petnajstimi vojaki, ki jih varujejo. To so mestne trdnjave s trideset ali petdeset tisoč prebivalci, ki jih varujejo tankovske brigade, bojno letalstvo in mornarica. Povezujejo jih z bodečo žico obdane ceste, po katerih se lahko vozijo samo Izraelci, Palestincem pa je prepovedano tudi samo približevanje. Če pridejo preblizu, jih ustrelijo. Mesta niso spontane tvorbe.
Zgrajena so na zemlji, ki jo je izraelska vojska zasedla, država razlastila in na njej zgradila hiše, ulice, zidove, vse skupaj obdala z bodečo žico in vojsko in do tja zgradila ločene ceste. Spotoma so uničili nasade oljk in pomarančevcev, se polastili vodnih virov in neba nad njimi. Za njimi stoji država s 600 atomskimi bombami, najbolje oboroženo vojsko v regiji in z Združenimi državami kot zaveznikom. V dolinah živijo Palestinci, ki zadnjih 65 let brez zaveznikov čakajo na nekakšno rešitev svojega vprašanja. Kamor koli pogledajo za bodečo žico, vidijo na svoji zemlji izraelska mesta.
Na te vzpetine se vzpenja Raja Shehadeh in poskuša najti poti do svoje domovine. Ni vedno lahko. Enkrat se s prijateljico povzpne na hrib, kjer na drugo stran vodi samo ozka polica. Pogleda v kanjon in ohromi. »Kmalu sem ugotovil, da je bilo tisto, česar me je bilo na tem sprehodu najbolj strah, v meni,« piše in ugotavlja, da se je znašel na točki, ko svojega življenja ne obvladuje več dobro. »V preteklosti sem živel z močnim občutkom, da imam poslanstvo. Upiranje okupaciji – delo za pravico – je oblikovalo moje življenje in mu dajalo višji smisel… Neuspehi in razočaranja, ki sem jih doživljal nekaj zadnjih let, so zrahljali moj prijem, s katerim sem se oklepal življenja, in me skoraj napeljali v samomor.«
Shehadeh je veder človek, ki se veseli miroljubnega reševanja sporov. V malodušje ga je speljala strategija, ki mirno reševanje sporov izrablja za krepitev kolonialne politike. Ko so Izraelci in Palestinci leta 1993 podpisali mirovni sporazum iz Osla, je bilo na Zahodnem bregu, kjer živi dva milijona in pol Palestincev, 30.000 izraelskih naseljencev. Danes jih je več kot pol milijona in skupaj z vojsko in cestami zasedajo dve tretjini Zahodnega brega. Shehadeh je obupan, ker ni več nobenega vrha v Palestini, kamor se lahko povzpne, ne da bi naletel na izraelsko vojaško zaporo, bodečo žico ali naseljenca z brzostrelko v roki.
Kako se je to lahko zgodilo, čeprav mednarodna skupnost skupaj s Slovenijo zagotavlja, da so naselbine v nasprotju z mednarodnim pravom, obe sprti strani pa se morata s pogajanji dokopati do končnega miru, ki si ga vsi želijo? Medtem ko Izraelci z vojsko razlaščajo Palestince, rušijo njihove hiše in na njihovem ozemlju gradijo kolonialne naselbine pod zaščito rasističnih zakonov, slovenska vlada Palestincem priporoča, naj se sami brez kakršnega koli mednarodnega posrednika pogajajo z Izraelom. Brez garancij in brez vsakršnega smiselnega statusa. Kako to upravičijo?
Najprej tako, da direktno lažejo. »Slovenija podpira bližnjevzhodni mirovni proces in pravico narodov do samoodločbe, vendar ocenjuje, da glede na trenutne varnostne razmere na omenjenem območju predlog resolucije ni bil vložen v okviru širših mednarodnih prizadevanj za mir v regiji.«
1. Na Bližnjem vzhodu ni nobenega mirovnega procesa.
2. Pravico do samoodločbe narodov je vlada ravnokar ignorirala, ker ni glasovala zanjo.
3. Varnostne razmere so vedno enake. Štirje mrtvi Izraelci, dvesto mrtvih Palestincev.
4. V regiji ni nobenih širših mednarodnih prizadevanj za mir.
Potem dodajo še modro misel. »Trajni mir na Bližnjem vzhodu je lahko vzpostavljen samo kot rezultat dvostranskih mirovnih pogajanj in Slovenija si bo tudi v prihodnje prizadevala, da bi bil na tak način dosežen čim prej.«
Prvi del stavka je prepisan od Bibija Netanjahuja in izraelskega veleposlanika v OZN, s katerim upravičujeta kolonizacijo Zahodnega brega. Palestinci se morajo sami pogajati proti Izraelu in Združenim državam Amerike brez zaveznikov in brez ene same institucije na svoji strani. Prav to je način, kako se Palestincem odvzame vse življenjsko ozemlje in en narod dokončno izniči na račun drugega.
Spodobilo bi se, da bi namesto propagande pošteno napisali, kako slovenska vlada podpira kolonialno politiko in vojaško zatiranje. Zagotovo ima dobre razloge.