»Tako dobro, kot se počutim v Sloveniji, se ne počutim nikjer drugje,« sem bil nemalo presenečen, ko me je sogovornik sončnega dopoldneva navdušeno prijel za roko.
Zvenelo je res neobičajno. Nadaljevanje je bilo še bolj čudaško.
»Nikjer ni toliko nasmejanih obrazov in ljudi, ki so ti pripravljeni pomagati. Nihče te na ulici ne nadleguje, pustijo te delati, nikjer ni policije. Prelepo.«
Morda se mu je tako zdelo, ker se sijajno znajde v vlogi množičnega morilca, prevaranta, zahrbtneža in podleža. Ta res zna biti pokvarjen.
»Sem bom prišel še in še in še.«
Jaz sem potreboval nekaj časa, da sem prišel do njega.
Dva tedna sem med vožnjo s kolesom po Ljubljani srečeval filmsko ekipo, ki je snemala že na prvi pogled čudaški film. Pri stolni cerkvi sta se dva poljubljala. Bila sta oblečena v eksotične obleke, takoj po poljubu pa sta začela plesati. Na Kongresnem trgu je pred kamerami in začudenimi pogledi obiskovalcev kavarne Zvezda plesala v zelen kostim oblečena gospa srednjih let. Srečati jih je bilo na gradu, ob reki, na Tromostovju in na Trgu francoske revolucije. S seboj so imeli plesalke in ves čas so se delali, da pojejo. Bilo je očitno, da so prišli z indijske podceline. Ampak kaj delajo?
Pri čajnici sem srečal Marka Gabrijelčiča, ki mi je povedal, da v mestu snema Mohan Babu. To je eden najslavnejših indijskih igralcev starejše generacije. V več kot sto filmih, v katerih je igral, je bil vedno glavni negativec. Bilo je tako, kot če bi bil v Ljubljano prišel James Cagney. Usedel sem se z njim in njegovim sinom Vishnujem Manchujem in ga vprašal, kaj delata v mestu. Kar je bilo videti na ulicah, ni imelo nobene logike.
»Tako se vam zdi, ker tukaj snemamo samo pesmi in plese za dva filma hkrati,« je rekel. Vprašal sem, kje bodo posneli filme.
»Filme smo že posneli v studiih v Indiji. Eden je akcijska komedija, drugi pa akcijska drama. V Evropo smo prišli snemat pesmi in plese.«
Vsaj polovica vsakega indijskega filma so pesmi, ki vsakega normalnega gledalca spravijo ob pamet. Vsi so videti kot filmi Freda Astaira in Ginger Rogers iz petdesetih let. Vishnu je na to imel pripravljen odgovor.
»Indijski filmi so beg pred realizmom,« je sproščeno rekel. »Popolnoma se razlikujemo od Hollywooda, ki dela družbenokritične filme. V Indiji greš v kino zato, da za dve uri pozabiš na svoje probleme in se potopiš v fantazijsko življenje. Indijski filmarji delamo to: odpremo ti okno, da pozabiš, kdo si, in uživaš življenje. V Indiji smo snemali že na vseh možnih lokacijah. Hoteli smo jim pokazati nove lokacije, lepe zgradbe, sveža in optimistična okolja. Zato smo prišli v Slovenijo.«
Mimogrede je dodal, da ve, kaj dela. V Indiji vsako leto posnamejo 1200 filmov, njegovi pa so med najbolj gledanimi. Potreboval je novo ozadje za pesmi in plese in našel je Slovenijo.
»Slovenija je sijajna kulisa za naše pesmi in plese.«
Namignil sem, da je to država, kjer so ljudje pred nekaj meseci polnili ulice in trge, ker imajo v rokah državo ljudje, ki so takšni kot liki, ki jih on igra v filmih. Podtaknil sem mu, da se zato dobro počuti. Če bi znal brati časopise, bi se še bolje.
»Vem, o čem govorite,« je odgovoril. »Indija je dežela korumpiranih politikov in brezsrčnih bogatašev. Vendar je med filmom in resničnim življenjem velika razlika. Nihče ni rojen za negativca. Vsi se rodimo kot pozitivni junaki. Če smo dobri ali slabi, je odvisno od naše zgodbe in od tega, kako jo povemo. V filmu pa je tako, da samo dober človek lahko igra velikega pokvarjenca. Igralci, ki igrajo negativce, so običajno sijajni ljudje dobrega srca. Tako kot jaz. Človek, ki v filmih igra komične vloge, v resničnem življenju ni komedijant. Je igralec. Igralec mora znati igrati, v resničnem življenju je lahko popolnoma drugačen od svojih filmskih likov. Veliki junaki v filmu so v svojih življenjih brez posebnosti. V resničnem življenju pa je tako, da ljudje, ki so za svoje vzeli vloge dobrih ljudi, prej ali slej pokažejo pravo barvo. To je najbolj res v politiki. Ampak v Indiji filma nikoli ne mešamo z resničnostjo, tako kot to počnete v Evropi.«
Zdelo se mi je, da bi tukaj lahko našla skupen jezik. Vprašal sem ga, kako razume to, da v tako lepi deželi, kamor prihajajo iz Indije snemat pesmi in plese, prevladuje duhamoren in obupan javni govor.
»Slabi igralci vedno hočejo igrati tragične vloge,« je bil suh odgovor.
»Pripraviti človeka do solza je relativno lahko. Ni težko biti tragičen junak. Pripraviti človeka do smeha je težko delo.«
Bil sem potešen. Potreboval sem indijskega filmskega zvezdnika, da mi je razložil, zakaj je slovenski politični prostor tako težak. V rokah ga imajo slabi igralci, ki delajo to, kar pač znajo. Spraviti ljudi v jok je preprosto opravilo za diletante. Profesionalci se posla lotijo s strogostjo in temeljitostjo.
»Če hočete, da so ljudje ob tem, kar delate, srečni, se morate držati pravil. Morate znati ločiti dobro od hudega.« Pri indijskih filmih to ni težko. Vsi filmi so enaki. Pozitivec se zaljubi, negativec mu poskuša speljati ljubezen in zagreniti življenje, pozitiven junak premaga negativnega in dobi žensko. Vishnuju se je to zdelo samoumevno.
»V kino ne greš zato, da umre junak, s katerim si se identificiral.«
Mohanu Babuju se je zdela smer pogovora nenavadna.
»Indijski časopisi so pisali, da jaz snemam v Sloveniji ter kako dobro se počutim, poleg nas pa sta tukaj še dve indijski filmski ekipi. V tej deželi se človek res lahko sprosti,« je sklenil.
Vidiš. Prav zato mi hodimo v Indijo.
