Dolgoročno razmišljanje je našemu kolektivnemu telesu popolna neznanka. Pozitivno samopodobo črpamo iz primerjanja in iskanja podobnosti z drugimi, seveda z večjimi in uspešnejšimi. Slovenija je večni sedmošolček, ki hoče samo v osmi razred, ker so osmarji blazno kul. Mečemo se na zobe v prizadevanjih, da bi bili kljub majhnosti pomembni in sprejeti med polnopravne člane kluba velikih. Zaradi patetičnega poskušanja, da bi bili veliki, smo majhni.
Ta majhnost, ki nima zveze z velikostjo dežele in številnostjo populacije, pač pa z izrabo njenih potencialov, se z največ škode uteleša v politiki. Niti ene točke ni, v kateri bi razmišljala s svojo glavo. Slovenija je v političnem smislu »fah idiot«. Morda se je teorije politike res naučila od spoštovanja vrednih izkušenih profesorjev, zahodnih demokracij in njihovih tržnih sistemov, a pridobljenega znanja nikoli ni bila sposobna uporabiti na drugačen način, kot piše v učbeniku. Slovenija je izobražen tepec, ki ne razume, da z znanjem razpolaga, da bi z njim ustvarjala, ne pa posnemala in v najboljšem primeru krpala luknje. Varčujemo, kot da je od tega odvisna globalna ekonomija, privatiziramo, kot da imamo neskončno mnogo premoženja, zakone pišemo in državo upravljamo tako, da požanjemo »sedi, pet« pokroviteljev z Zahoda. Prodaja Mercatorja je parabola o tem, kako nas bo vedno porazila naša lastna želja, da bi ubogljivo igrali po pravilih, pisanih po merilih drugih, predvsem ultimativnega »drugega«, velikega kapitala. V igri globalnih »playerjev« smo vnaprej obsojeni na to, da izgubimo vse, kar se izgubiti da.
Stranke nam tudi to volilno sezono ponujajo programe, katerih največja katastrofa ni, da so si podobni med seboj, pač pa to, da so skopirani od drugod. Sledijo načinu političnega in ekonomskega mišljenja, ki ga narekujejo objektivno uspešnejše države. Redki so politični programi, ki se trudijo z izvirnostjo ob upoštevanju slovenske realnosti. Sploh pa ni programa, ki bi eksplicitno prepoznaval, da majhnost naše države ter obskurnost in nepomembnost v globalni ekonomiji ne pomenijo nujno ovire, pač pa prednost. Politika ne sprevidi, da se v naši majhnosti skrivajo potencialna spretnost, okretnost in prilagodljivost. Da si po zaslugi svoje majhnosti lahko privoščimo vse, česar si veliki ne morejo, predvsem pa smo idealen kraj za inovatorstvo in eksperimentiranje, tako ekonomsko kot politično in socialno.
Lahko bi si privoščili vse tiste stvari, ki jih slovenska politična elita v obrambi lastnih položajev označuje za nerealistične in idealistične. »Velike« države pa si jih ne morejo z danes na jutri privoščiti, ker svet poganja prav njihova stabilnost in nespremenljivost: elektronske volitve, neposredno demokracijo, učinkovito uporabniku prijazno javno upravo, nov model državne uprave (omejenost mandatov, rotacija funkcij), participatorne proračune. Pa alternativne ekonomske modele samooskrbe, zadružniškega podjetništva in delavskega lastništva. Slovenija je idealen kraj za socialni, politični in ekonomski laboratorij. Ni države v Evropi, kjer bi lahko s tako majhnimi stroški preverili, ali ni družbeni model sodelovanja in vključenosti v resnici bolj konkurenčen od modela, ki ga poganjajo menjalna posrednost, tekmovalnost ter odtujenost od dela in procesov odločanja.
Majhne skupnosti se ohranjajo z izvirnostjo in ne posnemanjem. Pametnejše morajo biti od svojih velikih okornih, včasih smešno štorastih bratov. Švica in Skandinavija. Primer družb, ki so svoje zgodbe o uspehu spisale tako, da niso upoštevale pravil, pač pa so postavile svoja. David lahko premaga Goljata, a mora biti za to bolj prebrisan in drzen. »Narobe razumemo boje med palčki in velikani. Podcenjujemo, koliko svobode je v tistem, kar imamo za pomanjkljivost. Majhen ribnik je tisti, ki vam povečuje verjetnost, da boste počeli, kar želite,« piše Malcolm Gladwell v eni največjih knjižnih uspešnic lanskega leta. Slovenija je tak palček, ki kar naprej sili v velike čevlje, namesto da bi davidovsko spremenil taktiko boja. Plavati hoče v olimpijskem bazenu, ne prepozna pa, da je v majhnem, obvladljivem ribniku več svobode za realizacijo lastnih zamisli in alternativ.
Vprašanje za volilce je, kaj bomo storili sedaj, ko še nismo povzročili nepopravljive škode. Spet nagradili politiko obupanih poskusov, da bi pripadali eliti, prestižu in ceneni zgodbi o uspehu po modelu velikih? Ali za spremembo nagradili politiko samozavesti ob dejstvu, da smo majhna, globalno nepomembna država, katere butičnost je idealna priložnost in katere omejitve so naša prednost?
Ne, tudi meni se ne ljubi razmišljati o tem, grem preverit, ali je na Dobu že wireless in ali je kak zapornik kaj tvitnil.
