Imenovanje GGM je dokončno razgalilo sistem političnega kadrovanja v Sloveniji. Ob osamosvojitvi so se politične elite osredotočale predvsem na vstopanje Slovenije v evro-atlantske povezave. Poslovneži so medtem iskali nove poslovne priložnosti. Naloge so bile ustrezno razdeljene. Toda politika je z vstopom v EU in Nato ostala brez svojega poslanstva. Politiki so se začeli vse bolj »ukvarjati« s procesi lastninskega preoblikovanja. Zgodovinski spomin je očitno kratek. Socializem je namreč propadel prav zaradi prevelike politizacije gospodarstva. Skušnjave so očitno še vedno prevelike. Miselni vzorci in načini delovanja tako ostajajo isti. V tem pogledu ni razlike med levimi in desnimi. Med vašimi in našimi. Vzorci obnašanja so pri vseh isti. Imenovanje GGM je zato zgolj vrh ledene gore. Še več. Zdi se, da je danes huje kot kadar koli. Strankarskih interesov je mnogo več. Zato se pleni izmenično. Predvsem skozi kvazi intelektualne in odvetniške storitve ter sumljive posle na Balkanu. Zaradi tega je donosnost na 9 milijard veliko državno premoženje zanemarljivo nizka. Današnji oportunitetni stroški so zaradi vedno večje hitrosti sprememb v svetu bistveno večji kot nekoč.
V Sloveniji imamo težave z razumevanjem korporativnega upravljanja. Politiki aktivno arbitrirajo o prevzemih in lastniški strukturi podjetij. Menedžerji se bolj kot z uresničevanjem strategije družbe ukvarjajo z lastniškimi prevzemi. Nadzorniki ob neposrednih političnih pritiskih ne protestirajo ali odstopijo. Problem je najbolj pereč predvsem v državnih podjetjih. V teh smo zanemarili strokovnost in higieničnost. Mnogi menijo, da ima politika pravico nastavljati svoje ljudi na ključna mesta, če politiki obenem prevzamejo tudi odgovornost za imenovanja. Toda, kaj naj bi to pomenilo? Politična odgovornost preprosto ne zadostuje. Odgovornost je treba zato iskati pri preteklih upravah in nadzornih svetih. Danes imamo prve kazenske ovadbe in odškodninske tožbe proti nekdanjim vodilnim. Tudi v Luki Koper. Nedvomno gre za korak v pravo smer, saj je treba sankcionirati sporno početje.
Država mora vzpostaviti jasne postopke in institucije za omejitev političnega kadrovanja. V prvih politiki vidijo ovire pri njihovi izbiri. Druge smo po nepotrebnem razpustili in posledično izgubili sito za omejitev apetitov različnih interesnih skupin. Nasledstveni princip in imenovanje oseb z dolgoletnimi izkušnjami v podjetju ali panogi sta prva varovalka pred političnim kadrovanjem. V razpisu za Luko Koper bi morali zahtevati najmanj pet let delovnih izkušenj na vodstvenih mestih na področju pristaniške in logistične dejavnosti. Kandidat bi moral imeti tudi izkušnje pri vodenju velikih sistemov. Toda javnega poziva ni bilo. Ta sicer avtomatično ne zagotavlja izbora kakovostnih kandidatov. Gre namreč zgolj za eno od možnih nabornih poti. Toda kriteriji so bili pri prvem javnem pozivu pred letom dni mnogo bolj transparentni kot pri povabilu. To je problematično, saj so povabilo nediskretno tokrat dobili tudi aktivni politični funkcionarji. Ti preprosto ne morejo biti kandidati za funkcije v najpomembnejših državnih gospodarskih družbah. Njihova imena namreč odvračajo druge kandidate. Novi kandidati so namreč prepričani, da nimajo možnosti, zato nam na koncu ostanejo le slabe »limone«.
Soglasje nadzornega sveta pri imenovanju predsednika uprave je druga varovalka. Pri najpomembnejših odločitvah nadzornega sveta ne bi smelo biti nobenega dvoma. Še posebej v tako pomembnem podjetju, kot je Luka Koper. Preglasovanje ob imenovanju GGM za predsednika uprave problemov ne rešuje, ampak jih dodatno ustvarja. Prišlo je namreč do močne razklanosti med glavnimi deležniki družbe. Toda ravno nadzorni sveti bi morali slediti interesom družbe ob upoštevanju njene odgovornosti do vseh deležnikov. Zaradi razhajanj med predstavniki delavcev, kapitala in lokalne skupnosti bi morali odločitev preložiti ter poiskati ustreznejšega kandidata. Zadnje varovalke ne more zagotoviti noben zakon ali kodeks. Nadzorni svet in uprava si morata neodvisnost pred pretiranim in škodljivim vplivom politike preprosto tudi izboriti. Dokler uprava, nadzorni sveti in drugi deležniki ne bodo razumeli, da so zavezani ciljem podjetja ter mnogo manj lastnim interesom, nam ni rešitve. Vse se začne in konča pri odgovornih posameznikih.
Danes v ospredje postavljamo načrte za sanacijo bank in prezadolženega gospodarstva. Toda to ne bo dovolj. Slabi rezultati na narodnogospodarski ravni so v veliki meri posledica prav neučinkovitega upravljanja in vodenja na mikroravni. V Sloveniji imamo težave s korporativnim upravljanjem. Še posebej v državnih podjetjih. Kakor je bilo napačno politično imenovanje GGM, so napačni tudi pozivi politikov k njegovi takojšnji odstranitvi. Treba je namreč spoštovati proceduralna pravila. Lastniki oziroma upravljalci državnega premoženja morajo delovati prek skupščin. Samo skozi bolj transparentne postopke in institucionalno omejevanje političnega kadrovanja lahko pridobimo kakovostnejše kandidate. Toda prvim ne sledimo. Druge smo povsem nespametno razgradili. Očitno leve in desne politične elite ne želijo vzpostaviti učinkovitejšega sistema za upravljanje državnega premoženja. Mogoče pa vsi skupaj potrebujemo nove obraze na političnem trgu. Morda bodo ti uspešnejši v omejevanju političnega vpliva pri upravljanju in vodenju družb.
