Zdaj je že jasno, da zvočno opozorilo, ki je sedem let metalo iz vrste za kosilo tiste otroke, katerih starši niso pravočasno poravnali položnic, ni prinašalo dodane vrednosti v smislu boljšega pregleda ali nadzora. Kar je logično. Vse se namreč zgodi že pred tem: evidentiranje prihoda na kosilo, vpis v razdelek plačanih oziroma neplačanih kosil in vsi drugi podatki, ki jih šola beleži in shranjuje, delujejo popolnoma neodvisno od dejstva zvočnega opozorila. Pisk je onkraj funkcionalne logike, v nekem povsem tretjem zarisu. Tudi brez njega so evidence popolne, informacije zbrane, obdelane in pripravljene za posredovanje, uporabo ali pogovor s starši, skrbniki ali rejniki, če pride do zapletov.
Prav tako iz skopih pojasnil ravnateljice ni mogoče razbrati, da bi sistem s piskanjem v kakršnem koli drugem smislu dvignil funkcionalnost nadzornega sistema, kar pomeni, da ima lahko pisk zgolj funkcijo posrednega pritiska na tiste starše, skrbnike oziroma rejnike, ki zamujajo s plačevanjem položnic. Nedopustno je že samo mešanje osnovnošolskih otrok v to problematiko, saj s položnicami nimajo popolnoma nič. Način, torej poniževanje in stigmatizacija otrok pred celotnim kolektivom, pred celim razredom, pred celo šolo, pred prisotnimi učitelji in popoldne tudi že pred celim mestom, je kratko malo nemogoča in nedopustna praksa.
Ali se je zaradi pritiskov na otroke plačevanje položnic izboljšalo in postalo bolj redno, tega ne vemo. Vemo pa, da otroci za ta vprašanja vsekakor niso pravi naslov. Mirno lahko tudi predpostavimo, da pri veliki večini razlogi za neplačane položnice, danes, tukaj in zdaj, v tej državi, v tej krizi, pri tem vsesplošnem padcu standarda, borbi s krediti, ki smo jih podedovali iz konjunkture, ob vseh novih davčnih obremenitvah, dvigih cen, milijardah, ki smo jih vsi skupaj zmetali v banke, pri trenutnem stanju gospodarstva in pri tej brezposelnosti verjetno niso posledica manipulacij in malih vojn znotraj osnovnih celic oziroma družin, da torej ne gre za pridobivanje »notranjepolitičnih« točk na parketu »zunanje politike«. Zakaj in kdo bi tvegal, da z neplačano položnico izpostavi ponižanju naprej lastnega otroka, v naslednjem koraku pa močni stigmatizaciji tudi sebe in svojo najbližjo okolico? Zakaj bi ljudje pri položnicah za šolsko prehrano sebi vrtali luknje v že tako močno načeto samopodobo? To ni gojišče sprenevedanja, ignorance ali lenobe, ampak krvavo resnih socialnih problemov. Mogoče bi bilo dobro na tem mestu priklicati pred oči širok spekter prebivalcev te države, ki jim stare kolekcije po omarah, načete od moljev in časa, ponujajo še zadnje iluzije o pripadnosti srednjemu sloju, hkrati pa jih na nevarno spuščanje proti dnu serijsko opozarjajo neka druga piskanja, iz nekih drugih digitalnih ključkov: blokiranimi računi, prebiti in nepokriti limiti, blokirane kreditne kratice, potencialno naraščanje izvršb, osebni stečaji itd., iz dneva v dan cvetijo bolj, in to na vsakem koraku.
Če piskanje nima nobene zveze z večjo učinkovitostjo nadzora in če rezultat piskanja ni bolj redno plačevanje položnic s strani njihovih staršev oziroma skrbnikov, kakšni so bili potem motivi ravnateljice za vpeljavo tega skrajno nenavadnega sistema? Možnih odgovorov ni prav veliko.
Če predpostavimo, da to ni bilo narejeno premišljeno in namerno, gre v najboljšem primeru za neodgovornost, ki je za tako mesto, za mesto ravnateljice, nedopustna in celo nevarna, saj nosi v svojih pomenskih plasteh celo serijo vpisov, ki govorijo o razno raznih odsotnostih: tu je odsotnost temeljnega občutka za kontekst, tu je odsotnost empatije, tu je odsotnost občutka za sočloveka, tu je odsotnost občutka za šibkejše itd.
Če pa predpostavimo, da je ravnateljica vedela, kaj počne, da je stvari počela reflektirano, hkrati pa seveda ne izgubimo izpred oči, da njeni ukrepi ne izboljšujejo funkcionalnosti sistema, niti ne vplivajo na bolj redno plačevanje položnic, potem se znajdemo na skrajno nenavadnem terenu. Nenadoma stopimo na polje neke osebne zgodbe. Prva možnost je, da imamo pred sabo podobo nerazrešenih notranjih konfliktov, ki prihajajo na površino v najbolj neprimernem kontekstu, povrhu vsega pa še na grozljiv način. Strah pred socialno degradacijo, pred bedo, odpor, prezir in sovraštvo do socialno šibkejših? Je to mogoče? Ali pa celo zadovoljstvo in užitek, ki raste iz poniževanja otrok? Iz poniževanja socialno šibkejših družin? Je mogoče, da imamo opraviti z najbolj preprosto logiko zadajanja bolečine drugim, ki se v konzumiranju s pozicije moči pretopi v užitek? Se s piskajočimi ključki približujemo polju fetišev in polju spervertiranega užitka? Je mogoče, da so stvari tako preproste? Je mogoče, da so stvari tako banalne? Običajno, roko na srce, so.
In kaj pravi na vse to nadaljevanje zgodbe? Otroci, katerih starši niso pravočasno plačali šolske prehrane, so se po pisku in izločitvi iz vrste za hrano, s pogledi iz cele menze na hrbtu, podali na osebno avdienco v tajništvo. Po javni stigmatizaciji je torej sledil pogovor na štiri oči. S kakšnim namenom? Kaj so povedali ponižanim otroškim ostankom, ki so bili sesedeni na stolu pred njimi? In kakšno vlogo in namen je imelo izdajanje dovoljenj za kosilo, vsak dan znova in za vsako kosilo posebej? Kakšen smisel in kakšna vsebina se skrivata v tem ritualu izdajanja pisnih dovoljenj?
Kakor koli. V končni fazi je vseeno, ali gre za popolno neodgovornost, ali gre za strah, za prezir ali sovraštvo do socialnega dna, ali pa celo za užitek v poniževanju in zadajanju bolečine. V vsakem primeru bo skrivnost s ključka ostala skrivnost. Globoka in nedoumljiva v svoji banalnosti.