V Sloveniji je trenutno težko odgovoriti na najbolj enostavno vprašanje: kje smo in kam gremo? Smo v leru ali se premikamo tako počasi, da tega nihče ne opazi? Oziroma ali nismo ena navadna neokretna lokomotiva, ki je zaribala na klancu in zdaj čaka, da se zgodi čudež? Tam v klancu ta dotrajana lokomotiva ves čas sporoča, da se bo nekoč premaknila, da pridejo na vrsto ključne reforme in spremembe, vendar lokacije časa, kdaj se bo to zgodilo, ni in ni. Skratka, lokomotiva stoji in obstaja bojazen, da se bo nekoč vzvratno sesula tam nekje ob vznožju.
Lep primer je recimo nacionalka. Iz dneva v dan drsi nekam navzdol, kot da bi bila v prostem padu. Ni več daleč čas, ko se bo enostavno ugotovilo, da je ne potrebujemo več. Slavnostno bo končala na smetišču zgodovine skupaj z javnim zdravstvom in javnim šolstvom. Vsi politiki bodo jasno zatrjevali nasprotno. Seveda smo za javno. Delali pa bodo tako, da se bo razbohotilo privatno. Vsak za sebe in vsak s svojo računico. Pomenljivo je, da se koalicijski politični vrh ne pojavlja več na skupinskih slikah, ampak vsak za sebe razlaga, kako je najboljši. Socialni demokrati so bili pred tednom dni sploh hecni v zaklinjanju, kako je vse v najlepšem redu, na kongresu pa so se ne le razdelili na dva tabora, ampak delovali kot razbita šipa. Skupaj jo drži le še želja, da so v vladi.
Analitiki bodo dodali, da smo obstali že zdavnaj. V trenutku, ko so se politične elite zavedele, da so veliki osamosvojitveni in pridružitveni procesi mimo in je na vrsti igra poberi vse, kar lahko. Zamenjaj vse, ki jih lahko. Poskrbi za vse, ki so ti blizu in ti nekoč pridejo prav. In poskrij vse, kar se lahko poskrije. Pesimistični pogled bi dejal, da so prodali vso srebrnino in zdaj skrušeno ugotavljajo, da je v trezorjih vojnega plena le še pajčevina.
Pravi odgovor, kje je Slovenija, lahko najdemo v najbolj banalnih oblikah. Na primer v nadaljevanki, telenoveli, žajfnici Skrito v raju, s katero komercialka podira vse rekorde. Skrito v raju nam sporoča, da je vse navaden pekel. Da nič ne štima, da so same nesreče, da so vsi do zadnjega malo pokvarjeni, da ima vsak dvomljivo zgodovino in svetle prihodnosti ni na obzorju. Kljub izjemnim lokacijam. Dogajanje je namreč postavljeno v idilični kamp v Istri in prestižne prostore v Ljubljani s privatno kliniko na čelu. Kampiranje je rdeča nit, ki nas spremlja že več kot pol stoletja. Vsi, ki smo kampirali in še kampiramo, radi govorimo o svobodi, naravi in enostavnem lajfu. Ne glede na status je kampiranje del naše biti. Še Luka Dončić hodi ob obisku rodne grude v kamp. In tam seveda nič ne štima. Vse je daleč od idile in enostavnosti. Zakomplicirano v nulo. Poletne romance se sesuvajo. Lastniku kampa grozijo s prodajo. Mafijozi delajo škodo in zdrahe. In razpadle družine še bolj razpadajo.
Še večja štala pa je v Ljubljani. Na kupu je vse mogoče. Nehvaležna in grabežljiva hčerka. Spletkarska in nezvesta žena. Požrešni tajkuni, ki se nikoli ne ustavijo. Nesrečen in naiven mož, ki mu ni nič jasno. Kšeftarji, ki malo goljufajo, in opravljivke, ki na veliko komentirajo. Samske dame, ki lovijo tipe. Tipi, ki lovijo evre, in zadaj zdravstvena reforma, ki grozi, da bodo junaki marsikaj izgubili. V žajfnici je motor dogajanja zelo enostaven. Vsi se borijo, da ne bi česa izgubili, pa vendar po spletu okoliščin izgubljajo vse. Tudi tukaj zaribana lokomotiva grozi, da bo šla vzvratno navzdol.
Odgovor na vprašanje, kje smo in kam gremo, pa nam skuša vsak teden pričarati Tarča. Lahko ste ljubitelj ali sovražnik Erike Žnidaršič, ampak morate dati priznanje njej in ekipi, da se jim še ljubi. Vsak teden ponavljati isto. Vsak teden dokazovati, kako smo ubogi davkoplačevalci izigrani. Kako nam nekaj jemljejo, kradejo in nasploh z javnim denarjem delajo kot svinja z mehom. V Tarči lahko vidite kronske dokaze, kako gre vse navzdol. To so posamezniki, ki se dobivajo na kavah, ki se dobivajo v oštarijah in se nasploh poznajo. Nekako vsak, ki je tarča, nosi breme in krivdo. Če poznaš finančnega ministra, si že kriv. Če greš na kavo z bivšim sekretarjem stranke, si že sumljiv. Če pa ti je minister v tvoji osebni stiski kaj pomagal, si že podkupljiv.
Vse to smo spremljali v četrtek. Raven pogovora je bila skrb vzbujajoča. Tam se ni spraševalo, zakaj smo v železniški infrastrukturi v prejšnjem stoletju. Ni se spraševalo, kaj je sploh vizija in strategija te države na področju železnic. In ni se vprašalo, koliko sredstev potrebujemo, da vse postavimo na novo raven. Vsaj za silo vpeljemo sodobne standarde in merila. Tam je Eriko bolj zanimalo, kdo koga pozna, kdo s kom kaj spije, kdo je s kom povezan in kdo se s kom kaj dogovarja. Tarča je v bistvu kopija žajfnice Skrito v raju. Na kup zmetane banalnosti, ki rezultirajo v katastrofičnih ugotovitvah. Tarča nam sporoča, da je življenje zelo enostavno. Obstaja nekaj lumpov, ki nam ne dovolijo, da bi se skrili v raju …
