No, to sem malo pospešil z vožnjo na Primorsko, tako da sem se že na Vrhniki dvignil nad sivi pokrov. Razmeroma plitva je bila meglena plast, pa vseeno od spodaj daje vtis trdne sivine, kot da ni nobene možnosti, da bi jo predrli sončni žarki. Kako malo oblaka je potrebno, da smo ob sonce! In prav potovanje v Koper in nazaj, ko sem spremljal razglede spreminjajoče se pokrajine, skozi katero sem brnel, je dodalo piko na »i« mojim občutkom.
September imam najraje, to sem verjetno že večkrat povedal. Spravi me v neko posebno melanholično stanje, ko gledam to naravo, ki so ji šteti dnevi pred zimo, no, vsaj začelo se je to odštevanje. Letos sem to začutil že prej, nekje po dvajsetem avgustu. Ali oči res lahko zaznajo razliko v svetlobi, ali daljše sence res vplivajo na naše počutje, občutke, ali pa je to dano le tistim, ki smo bolj dovzetni za svet okoli sebe? Ja, če prepogosto zrete v ekran svojega telefona, vam marsikaj uide. Če vas to sploh zanima, če se vas ta ugotovitev sploh dotakne. Današnji svet ni za take reči, ker se v njem nič kaj dosti ne dogaja, če pa že, gre počasi. In počasi ni ravno kategorija, na katero bi se pogosto sklicevali, ne pri športu ne pri poslu, v zasebnem življenju morda kdaj, šele ko nas nekaj udari, se morda ustavimo in začnemo razmišljati, da je šlo vendarle prehitro.
Letni časi se ne menjajo čez noč. Potrebujejo čas. September nastopi čez noč le na koledarju. A vse skupaj se pripravlja že avgusta. Včasih vreme res poskrbi za drastično spremembo, spomnim se, da se je močno ohladilo prav z enaintridesetega na prvega. In da potem september sploh ni prišel do izraza zaradi pogostega dežja in hladnega vremena. Letos ni tako in tudi ne kaže, da bi bilo, vsaj še kak teden, če ne več. Veselim se tega. Lahko bom v sebi pestoval svojo septembrsko melanholijo, občutek nekoliko zamegljene svetlobe in vse daljših senc. Ko sonce postane prijatelj, ne vzrok za iskanje sence in zaščite pred UV-žarki. Ko se zavemo minevanja, pa ne samo golega časa, ampak kaj ta čas pomeni za nas, živa bitja, stvaritve končnega trajanja. Spremenijo se tudi vonji. Ker več kot deset let nisem vonjal (voh se mi je vrnil pred nekaj leti), sem še bolj občutljiv za take spremembe, še bolj se jih zavedam in sem jih vesel. Čudno, kajne, da včasih potrebujemo izgubo, da se zavemo, kaj smo imeli oziroma kaj imamo.
