Izstopam iz vlaka v Sežani. Nedelja je, v vagonu iz Divače smo samo trije. Prekrasen dan, da je človek sam. V telefon pišem: Vidim svet z očmi nekega drugega človeka. Kdo bi lahko bil jaz? Svetloba skozi veje, kot ledenik. To je morda ta drugi svet. In jaz v njem pesnik. Preberem M., on pravi: »To je Kosovel.« Pravim: »Ne poznam nič boljšega. Poznaš ti?«
V avli Kosovelovega doma v Sežani je klavir C. Bechstein, darilo sokrajanom z ladje Rex. Zdrznil sem se. Za tiste, ki mislijo, da vedo, se tukaj začenja in konča zgodba o klavirjih. Priljubljeni inštrument velikega Arthurja Rubinsteina, skrivni predmet hrepenenj nas, svetovne družine nerealiziranih pianistov po vsem svetu, je torej krasil to legendarno ladjo. Rex, italijansko čezatlantsko potniško ladjo, dolgo 270 metrov, z nosilnostjo 51.061 bruto registrskih ton, so zgradili v Genovi, natančneje v kraju Sestri Ponente, leta 1931. V Fellinijevem Amarcordu je veliki režiser rekonstruiral dejanski dogodek, ko je vse mesto prišlo s čolni, da bi pozdravilo splavitev, ki ji je prisostvovalo okoli 130.000 ljudi. Število zaposlenih je bilo 870, lahko pa je sprejela 2032 potnikov. Dve leti je nosila modri trak, ki so ga podeljevali ladji, ki je najhitreje preplula pot od Evrope do Amerike.
To ji je uspelo v 4 dneh, 13 urah in 50 minutah. V poskusu, da bi osvojil modri trak, se je potopil Titanik. Zadnjo plovbo je Rex imel leta 1940, zasidran pa je bil v Trstu. Zaradi nevarnosti bombardiranja so ga prepeljali pred obalo med Izolo in Koprom. Tam so ga napadla in potopila zavezniška letala. Po vojni so ga razrezali in prek Pulja na Jesenice z vlakom odpeljali 11.000 ton železa. Legenda pravi, da je ladja gorela osem dni. Kdo ve, kako so rešili teh 250 kilogramov lesa in kovine in nekaj tkanine, iz česar je narejen klavir C. Bechstein? A to je ta ton. Eden od tisočev.
Za Srečka Kosovela sem slišal, ko sem bil star nekako toliko kot on, ko je umrl. Josip Osti je že pred vojno prevedel Integrale, ki jih je objavil Glas, založnik iz Banjaluke. Takrat je bila ideja Slovenije v naših glavah nekaj globoko naprednega, čeprav smo mi, ki smo nekaj časa preživeli tukaj, v jugoslovanski vojski, videli tudi nekaj te homofobične plati te družbe. Stvar se je pozneje razvijala v različne smeri, nekatere od njih smo videli in doživeli. Tistega leta 1986 v Ilirski Bistrici nisem mogel imeti pojma, da se je tukaj rodil človek, ki je v največji meri zaznamoval tukajšnjo kulturo in ji dal zagon, s katerim bi se lahko odprla svetu.
V enem od debatnih večerov, ki jih je v hotelu Lev vodil Lev Kreft, se je pojavil hiperenergičen tip z obrito glavo, ki je izstrelil še danes malce škandalozen tekst, ki pa se ga bom spominjal vse življenje, in tukaj ga posredujem tako, kot mislim, da je bil tedaj izrečen: »Predstavil sem Kosovela v Edinburgu in ljudje so bili več kot navdušeni. Potrebujem še dvanajst mrtvih pesnikov, da bi svet doumel, kakšno kulturo ima Slovenija.« V dvorani smo se spogledovali, on pa je očitno v glavi že imel načrt observatorija ali kozmokinetičnega kabineta, s katerim bi ovekovečili ta Kosovelov glas v kozmosu, krik za človekom. Ali pesniški poziv k bratstvu in sestrstvu. Takrat, pred tridesetimi leti, se je zdelo, da je težko zbrati trinajst velikih mrtvih pesnikov. Z današnje distance to žal ni več tako težko. A zdi se, da ta retrogardističen princip, ki je bil videti tako zelo seksi in tako zelo mamljiv v osemdesetih in devetdesetih, preprosto ne more zmagati na »veliki sceni«. Ne za vedno. Kajti preteklost je »samo« preteklost, vsaka zgodovina pa je interpretacija.
Počasi so odšli, najprej Zajc, pa Kovič, pa Šalamun, pa Debeljak, že davno pred tem Strniša … Ko sem svojo (pesniško) usodo delil s slovensko kulturo in literaturo, sem pred nekaj leti debatiral z literarno urednico Jelko Ciglenečki o nečem, kar bi lahko bilo (psevdo)panorama, avtobiografija o drugih, v katero bi se vstavilo pregled duha časa, tako da bi izdvojili nekaj (pesniških) biografij, ki bi pokazale tako želeno univerzalno raven slovenske kulture. Naj mi namreč oprostijo cenjeni kolegi z drugih področij umetnosti, a Dragan Živadinov je tudi takrat, kot tolikokrat prej, imel prav: Slovenci so narod pesnikov bolj kot vse drugo in v tem mediju so se dogajale najbolj spektakularne stvari. Pustimo Prešerna pri miru. Od Podbevška z odločilnim vplivom na Kosovela (čigar zbirka Človek z bombami nikoli ni doživela ustreznega ponatisa in ansambel, ki bi si ga zaslužila) do danes, ko obstaja prostor, da se skupno ustoliči ta grozna beseda blagovna znamka slovenska poezija. V kateri bi, parafrazirajmo Živadinova, 12 živih pesnikov/pesnic tvorilo neko možno sliko, da se malo poigramo, digitalne apostolizacije sveta, ki svoj maksimum doseže v reklamah in izdelovanju strojev, ki so podobni človeškim organizmom.
Za vse tisto, kar bo delal v prihodnosti, obstaja neki klic oziroma kal iz preteklosti, ki se bo sam, če ga vržete na plodna tla, razvil v nekaj, kar je vredno prihodnosti. Pa čeprav samo na idejni ravni. Vse, tudi poezija, je vredno samo toliko, kolikor se osebni slog ali zgodba lahko aplicira na neko višjo univerzalno raven. Drugo je bolj ali manj nesmisel vsakdanjosti. Kapitalizem z obrazom robota.
Na Kosovelov dom v Sežani lega mrak, minila je še ena obletnica, tokrat 120. od rojstva velikega pesnika. Stojim na vratih kozmosa. Ne poznam nič boljšega. Poznaš ti?
