Najbolj me je s svojo zagledanostjo v paragrafe razveselil Jurij Toplak: »Ustava in roki, ki so v njej določeni, so nad stvarmi, kot so vreme, poletne počitnice ali dopusti.« A tako? Če v času volitev Slovenijo strese uničujoč potres, bodo volitve imele ustavno legitimnost, tudi če ostaneta céla le eno volišče in en volilec? In je ustava tudi nad ljudmi in njihovimi kulturnimi navadami? Če bi torej računica tako nanesla, lahko volimo tudi na silvestrovo? Ker je ustava prelep dokument, ki služi slepemu oboževanju pravnikov, njihovim vernim, kot pes ježa interpretacijam, ne pa smiselnemu branju v korist državljanov, demokracije in zdravega razuma? Čemu so torej volitve pravzaprav namenjene? Je to izraz kar najširše izražene državljanske volje ali zgolj pravu zadoščajoči ritualček, za katerega je tako in tako vseeno, kdaj je, koliko ljudi voli in na kak način so se imeli možnost odločati? Ali ni ustavno sodišče o tem že nekajkrat razsodno razsodilo? Ali Pahor niti brati več ne zna in zato potrebuje ustna posvetovanja? Volitve sredi počitnic bi bile eklatanten primer slovenske avtohtone norosti. Ni je spodobne države, ki bi se tako požvižgala na legitimnost izvolitve svoje oblasti.
Da gre za zdravorazumsko interpretacijo zakonov, je še očitneje pri drugi pravniški zadregi, ki nas pretresa te dni. Gre za dejstvo, da zakon posebej ne prepoveduje obsojencem kandidature in celo vodenja države ne. Vsi smo do dna osupli, da te prepovedi v zakonu ni, a je to vendar povsem logično: kateri norec bi v zakon zapisoval nekaj tako norega, tako samoumevnega in torej odvečnega, kot je »obsojenec nima pravice kandidirati na volitvah«? Kdo bi si pri zdravi pameti lahko sploh predstavljal, da se bo kdaj našel samovoljnež, ki bi, pravnomočno obsojen, sploh prišel na misel, da kandidira in nato celo vodi vlado z Doba? No, kot vidimo, realnost daleč presega najblodnejšo domišljijo: Janez Janša je tega zmožen. Slovenijo je postavil ob bok Srbiji. Tudi tam je parlamentarno stranko že leta vodil haaški pripornik, Šešelj. V njegovo dobro pa je treba dodati, da v njegovem primeru še velja presumpcija nedolžnosti, saj še ni obsojen. Srbija je v primerjavi s Slovenijo vendar spodobna država; da nas nespodobne dela prav tisti, ki jo je tako goreče izganjal iz Slovenije, je samo še ena ironija več.
Ko torej Rajko Pirnat pravi, da je vendar samoumevno, da obsojenci ne kandidirajo, se sklicuje na minimalno razumnost in spodobnost, ki ju pričakujemo od političnega razreda. A na to ne smemo računati, ker v tej dolini nič ni nemogoče. Imamo obsojenca, ki pljuva po sodišču, policiji in vseh nadzornih institucijah, ki se kot strahopetni kurji zmikavt izmika prevzemu sodb in udeležbam na številnih drugih sodnih procesih, in to z najbednejšimi izgovori (»pokvaril se mi je avto«), hkrati pa naskakuje najvišji položaj v državi. S pomočjo približno šestih odstotkov volilnih upravičencev – vernikov absolutizma, ki so ga podprli na zadnjih volitvah. Ti so te dni napis Tito na Sabatinu zamenjali z napisom J. J. Lepo, ne? Zdaj vemo: J. J. bi rad zavzel pozicijo Tita, svojega zatajenega idola, tistega, ki ga kar naprej citira: »Ne priznavam tega sodišča. Rad bi bil na čelu večno vladajoče stranke. Rad bi bil dosmrtni predsednik.« Enostavno toži se mu po prejšnji državi, kjer je bila politika tako enostavna, da ljudstva ni bilo treba prav nič vprašati. So vedeli bolje od nas in namesto nas.
Komu bi torej najbolj koristila volilna abstinenca v julijskem terminu? To je menda jasno: obstoječim strankam, znanim obrazom. Vsem, ki že leta vedrijo in oblačijo politično nebo, ki se jim zdi, da jim parlament in vladna palača enostavno pripadata iz preproste tavtologije, ki spominja na naricanje: moj je, ker je moj. Ker sem tu od vekomaj, pomeni, da sem tu za vekomaj.
Ali se je tega zavedala Alenka Bratušek, ko je pohitela z odstopom in napovedala že celo junijske volitve, ne vem. Če se je zavedala in je vseeno sprožila ta hitri proces, potem je v kratkem času naredila že drugo politično samouničevalno potezo. Če se ni zavedala in je hotela oblast zapustiti le kot načelna heroina, potem bi ji moralo biti zdaj že jasno, da je z reševanjem svojega lika in dela škodovala pluralizaciji parlamenta in s tem demokraciji.
In potem se je treba vprašati, kaj si lahko obetamo, če kaznjenec pride na oblast. Najprej bo verjetno razpustil sodišča, saj so ta po njegovem komunistično kontaminirana, in bo to povsem logičen in dosleden korak. Potem se bo samorazglasil za nedolžnega pred zakonom – Bog mu je, kot pravi, menda že vse odpustil – in naredil red v policiji, ki še kar naprej preiskuje njegove od svetega duha plačane položnice. Potem pa – bo morda čas, da poiščemo potni list, če nam še pravočasno uspe priti skozi Karavanke.
