Ampak tudi na Bližnjem vzhodu te dni praznujejo stoletnico začetka velike evropske vojne. Britanski general Edmund Allenby se je proslavil v svojem štabu v vasi Rafah na Sinaju. Te dni je bila Rafah v novicah, ker so egipčanske oblasti odprle mejni prehod z Gazo in spustile ranjence na zdravljenje v Egipt. Do sedaj je bila Gaza tako kot pred sto leti zaprta, ker je tam potekala fronta med britanskimi in otomanskimi enotami. Poleg turških čet je fronto držalo 3000 vojakov avstro-ogrskega ekspedicijskega korpusa, ki je skupaj s turško vojsko branilo Jeruzalem pred napadi Angležev iz Egipta. Allenby je Avstrijce in Turke porazil v Gazi in jih gonil do Jeruzalema, v katerega je vkorakal peš. Mestnemu prebivalstvu je obljubil, da bodo lahko mirno nadaljevali svoja opravila, čeprav je razglasil, da je Jeruzalem »pod vojaško oblastjo in bo pod njeno oblastjo tudi ostal, dokler bo vojaški razmislek sklepal, da je tako potrebno«. Avstrijci so se umikali proti Damasku, vendar so bili vsi vojaki na poti ubiti ali ujeti.
Allenbyu, ki je poveljeval regularni vojski, so pomagale arabske milice pod vodstvom Lawrencea Arabskega. Te so napadale sile centralnega pakta izza hrbta, metale v zrak železnico in zastrahovale lokalno prebivalstvo. Spektakularen propad turške vojske so pripisovali Lawrenceu, ker so se njegovih arabskih milic Turki bolj bali kot Angležev. Bojevali so se brez pravil in s srčnostjo ljudi, ki se tepejo za svojo stvar. To si je vzel k srcu Abu Bakr El Bagdadi, ki z isto strategijo sedaj preganja pod ameriško in britansko oblastjo izurjeno iraško vojsko z neregularnimi milicami in vojno brez pravil. Tako kot zahodne zavezniške vojske zavzame mesta, ukine vso oblast, pobije nasprotnike in vpelje nove navade pod novo administracijo. Lepo je videti, kako se civilizacije iz generacije v generacijo učijo druge od drugih in ohranjajo ravnotežje groze.
Gaza je prav te dni doživela velik napredek v humanizaciji vojne. V prejšnjih letalskih napadih na poldrugi milijon ljudi v velikem begunskem taborišču, je izraelska vojska na slepo tolkla po zgradbah v gosto naseljenem in zelo ozkem pasu ozemlja. Vojaško je to bila zelo uspešna taktika, ker je zastraševanje iz zraka zelo učinkovito. Palestinci v Gazi so se res bali izraelskih letal. Vendar je to povzročilo težave v javni podobi Izraela, ki se predstavlja kot dežela čistih junakov in nedolžnih žrtev. Bombe, ki rušijo hiše, imajo to zoprno navado, da pobijejo tudi vse, kar je v hišah in okoli njih. To povzroči težave vsem, ki so vpleteni v proces. Ta je do sedaj potekal logično. Izraelska vojska je z zaporednimi naleti bojnega letalstva uničila upravno infrastrukturo, porušila cele rezidenčne ulice in razdejala servisne dejavnosti. Potem je pristala na premirje, Evropska unija in humanitarne organizacije pa so ponovno zgradile infrastrukturo, poskrbele za rehabilitacijo invalidov in tarnale nad strašnimi posledicami vojne. Vsi zunanji opazovalci so z veseljem sprejeli izraelsko interpretacijo, da »so letalske sile s kirurško natančnostjo zadele teroristična oporišča in pobile skrajneže«. V časih, ko ima vsak v žepu videokamero in dostop do interneta, posnetki pa kažejo otroške noge, ki molijo iz ruševin terorističnih oporišč, pa je težko vztrajati pri kirurški natančnosti. Opravičilo si je treba pripraviti vnaprej.
Zato prebivalcem Gaze letala najprej potrkajo na streho. Na njihovo hišo odvržejo težko kovinsko kroglo, ki jih opozori, da se morajo izseliti, ker bo v kratkem njihova hiša zletela v zrak. Šele potem nanjo izstrelijo raketo. Če se prebivalci ne izselijo in jih ubijejo, so sami krivi. Še posebno ker so pred tem na celotno četrt zmetali letake z zahtevo po izselitvi, ker je celotna četrt vojaški cilj. Boljšega načina za napadanje civilnih ciljev si do sedaj ni izmislil nihče.
Potek zadnjih konfliktov je popolnoma v skladu s sodobno strategijo napredovanja, v kateri je vse orožje na eni strani, vse žrtve pa na drugi. Vojna je videti kot Nemčija, ko igra nogomet. Spodoben rezultat je sedem proti ena. Izraelci so v napadu na Gazo idejo razvili. Za začetek sedemdeset mrtvih sovražnikov proti nič našim. Potem gremo naprej do sto. V celoti so sprejeli nemško doktrino. Le to ni jasno, zakaj Nemci v Braziliji ne jočejo, da so oni žrtve.
