Tako lepo sta se ministra poslovila od ljubljenega šefa in odkorakala v opozicijo. Niti besedice o tistem poročilcu protikorupcijske komisije, niti omembe o kakšni politični higienici, ki bi od Janeza morda le zahtevala kakšen korak nazaj… Nič. Samo ljubezen, to je bil tvoj dan ljubezni, najlepši dan, ki ne mineeee… nikdar. Kot je rekel Cukjati: »Ne bo jokal Janša, mi bomo jokali!« In so.
No, mi smo seveda lahko spet samo debelo gledali. Kaj sta nam pravzaprav sporočala ta dva gospoda, medtem ko je skušal Virant uprizoriti vsaj nekaj načelnosti? Da je bilo v vladi vse čudovito? Zakaj potem odhajata? Zakaj ne prestopita v SDS? Zakaj sta poslušna kužka svoje stranke, ki ju vleče stran od ljubljenega vodje? Ni čudno, da se je Tanku ob tej nelojalni konkurenci mokrih oboževalcev obrnil želodec in ju je skušal brcniti skozi vrata še isti dan, Janša pa je Šušteršiča opljuval v petek kar v parlamentu… in potem vzel »rehnšiber« v svoje roke! Toda morda pa sta dečka vendarle odšla prostovoljno, četudi težkega srca, eden takoj nazaj na faksek, drugi pa tam menda ne bo delal škode, zato bo, pravi, šel na zavod? Ker jima gori pod petami, zdaj ko že vrabci čivkajo, da je vlada z njuno obilno pomočjo razsula še tisto, česar niti ni imela namena?
V tej vladi v razpadanju bi resda težko naredili pravično lestvico ministrov, ki so naredili največ škode, a če bi jo skušali narediti, bi se za prvo mesto besno klali najmanj štirje: Šušteršič, ker je z zategovanjem zategnil predvsem gospodarstvo/potrošnjo in vse družbene podsisteme, njegov državni holding in slaba banka pa sta že postala šala leta tudi v Bruslju (a je mogoče pripraviti zakon o slabi banki, ki ne vsebuje osnovnih podatkov o dolgovih?), Gorenak, ki je utopil demokracijo z »izgubo« referendumskih glasov – jih sploh še išče? – in spolitiziral tožilstvo, Pličanič, ker je to kot minister za pravosodje dovolil, tako kot ni nasprotoval nezakonitostim v Zujfu, in ker je poslabšal položaj ter ugled sodstva, namesto da bi ga reformiral, Turk, ker je spljuval in nato potopil kulturo, razgradil šolstvo in nagradil strankarske fakultete… Na drugem mestu pa bi se že drenjali ostali.
Medtem je edina stranka z javno priznanim komunističnim pedigrejem, ki se ima za edino pravo levico, SD, dobila novega kralja. Potem ko je Pahor dosegel cesarski stolček, so monarhični nagoni popadli tudi Lukšiča. Ni se namreč mogel srečati z vročo namestnico ledenega predsednika Pozitivne Slovenije, z Alenko Bratušek, ker nista istega ranga, nimata enakega odstotka modre strankarske krvi! On je predsednik, ona pa le namestnica! In tako se je Lukšič v pajkicah in s krznenim plaščkom a la Ludvik XIV. na petkah užaljeno obrnil in odšel v strankarske sobane, medtem ko je dvorjanka nižjega ranga, gospa Potrata, malo tratila čas s sebi enako dvorjanko-poslanko Bratuškovo. Pa četudi je ta, če smo čisto natančni, vendarle nekoliko več, saj je vendar toplo meso zaledenelega kralja Matjaža…
Lukšič, ki ga je volilno telo postavilo na hladno že na prejšnjih volitvah, torej igra na zahtevo vstajnikov po takojšnjih volitvah. A ta njegova navidezna načelnost ima v resnici le en razlog, ankete. Te stranki trenutno dobro kažejo, ker sta se konkurentki s svojima nerazsodnima predsednikoma samoamputirali. A ne smemo pozabiti, SD je bila tista, ki je pred letom pripeljala na oblast Janšo, in to iz natanko enakega razloga, ki zdaj obseda gospodiča Lukšiča, zato, ker že kraljevič Pahor ni prenesel, da bi bil le second best, drugi, za Jankovićem. Lukšiča je tako panično strah, da bi PS vendarle uspela sestaviti prehodno vlado, kar seveda niti ne bi bilo nemogoče, če bi Jankoviću končno že kdo povedal, da je adijo, da lahko leži v hladilni skrinji še sto let, v vsakem primeru je odpisan.
Kdo torej tukaj sploh še misli na dobrobit države? No, to je retorično vprašanje, odgovor je seveda znan. Propadajoča vlada z zombijevskim predsednikom je namreč začela ofenzivo brez primere: svoje podanike namešča na prav vse položaje, pa če znajo pisati ali ne, in tako imamo končno, po neprijetni, triindvajset let trajajoči demokratični epizodi, spet enopartijsko vodstvo države. Tudi ta stranka ni zmagala na demokratičnih volitvah, a obvladuje vse podsisteme, in medtem ko opozicija vladi blagohotno dovoli opravljanje sprotnih poslov, se ta vkopava v položaje s preverjenimi kadri, ki ji bodo hvaležno služili, tudi če na naslednjih volitvah dobi le še dva glasova in pol. Ti kadri dan in noč udarniško montirajo državo SDS za čisto nacijo SDS. V kateri bo protikorupcijska komisija le še nabožni krožek, ki bo po golih ritkah tepežkal kurje tatove, novinarji bodo pisali o lepotah in globinah premierjeve misli, mednarodni arbitražni sporazum pa bodo spoštovali le, če jim bo razsodba všeč. Država SDS namreč načrtuje »veliko Slovenijo«, ki bo segla do Savudrije (a zakaj ne do Reke ali, bolje, Lošinja, saj smo vse poletje tam?) in torej novo fronto s Hrvaško – Generalu je dolgčas, že dvajset let ni paradiral v uniformi, že dvajset let je od tistih lepih vojnih poslov. Zdi se, da se nam, vsem ostalim prebivalcem, posveča le še eno ministrstvo, notranje, ki bo v petek, če bo podpora Janševemu puču v izvedbi Zbora za republiko uspela, za končno rešitev tokrat gotovo uporabilo prava sredstva.
Tako torej gledamo ta ceneni teater, iz dneva v dan bolj farsičen, kjer se vsi skupaj, člani vlade in parlamenta, spakujejo s šlosarskimi metaforami, a tuhtajo le eno: kako svojo kožo rešiti pred zahtevami ljudi. In zato so si minuli teden gladko povišali proračun za stranke, za 340.000 evrov. Še dobro, da varčujemo, za koliko bi si ga, če ne bi? Tako meni nič, tebi nič, pardon, meni vse, tebi nič so poslanci soglasno pritisnili na glasovalni knofek.
