Ko so prejšnjo soboto zvečer skupino Let 3 razglasili za zmagovalko na Dori, hrvaškem izboru predstavnika za Pesem Evrovizije, nihče ni mogel predvideti takšnega virusnega širjenja fenomena. Izjave, spletne povezave, prispevki, besedila intelektualcev, ki pojasnjujejo pomen pesmi in antropološko-sociološko raven vsega skupaj, so preplavili Balkan. Tako zelo, da so začeli somišljenike že malce živcirati. Nenad Marjanović - Fric, pisec in glasbenik, nekoč član kultnega benda KUD Idijoti, je na svojem profilu med drugim zapisal: »Hrvaški intelektualci kar tekmujejo med seboj v pojasnjevanju sporočila, oni pa so samo izvajali tisto, kar izvajajo že trideset let … Malce traktorjev, malce bombardiranja Srbije in Čačka, isti k...., kot da bi Maja Šuput nastopila v Uljaniku.« Za slabše informirane naj povem, da je Maja Šuput pevka hrvaške zabavne glasbe, ki ničemur ne služi. Ničemur ne služi tako, kot lahko samo slovenska zabavna glasba. Žanr se je razvil iz tako imenovanega zlatega obdobja šlagerjev. Malce mučno se je spominjati tega, ker je bila to prava mašinerija, ki je nastala po receptu nemškega trga in San Rema ter je pravzaprav proizvajala kulise. Malo je pesmi iz Jugoslavije, ki jim je Evrosong vdahnil novo življenje. Na pamet bi rekel: Lola Novaković in Ne pali svetlo u sumrak (1962), Zdravko Čolić in Gori vatra (1973), Pepel in kri in Dan ljubezni (1975), Danijel Popović in Džuli (1983), na koncu pa še Novi fosili in Ja sam za ples (1987). Slednji so za las izgubili proti Avstralcu z imenom stripovskega junaka, ki je tekmoval za Irsko, Johnnyja Logana. »Zgodovinsko krivico« so popravili dve leti pozneje, ko je zmagala zadrska skupina Riva, a to je bil že konec te države, katere talent za samodestrukcijo je bil večji celo od nadarjenosti za zabavo. Že takrat se je prekrojeval zemljevid Evrope in na njej Evrovizija ni več imela pomembnega mesta. V skladu s časom, saj je to vendarle bila in ostala (predvsem) televizijska stvar.
Let 3 je v evrovizijsko orbito prišel s pesmijo, ki je nedvoumno politična: Mama kupila traktora / ŠČ / Mama ljubila morona / ŠČ / Trajnanina / Armagedon nona // Onaj mali psihopat / Mali podli psihopat / Krokodilski psihopat / Mama, idem u rat // Traktor // Mama ljubila morona (Mama kupila traktor / ŠČ / Mama ljubila idiota / ŠČ / Trajnanina / Armagedon nona // Ta mali psihopat / Mali podli psihopat / Krokodilski psihopat / Mama, grem v vojno // Traktor // Mama ljubila idiota). Ti deli besedila seveda razkrivajo vrhunsko zafrkancijo, pa tudi duha časa, v katerem in iz katerega glasba nastaja. ŠČ je, to vemo, ruski glas šč, ki ga je označevala ena črka (Щ), a so jo ločili, da bi v 15. stoletju »č« prišel v češčino in slovaščino. Nam ga je v slovenščino in hrvaščino prinesel Ljudevit Gaj šele v 19. stoletju, ko ga je prepisal iz češke abecede, a ni dvoma, da je v govornem jeziku neka oblika morala obstajati. Mrle, glavni ustvarjalni duh benda Let 3, je človek, ki ima v biografiji fascinantne podatke, in sicer, da je bil član morda najpomembnejše reške skupine Termiti in da je v času služenja vojaškega roka v Pulju spalnico delil s kolegom Igorjem Vidmarjem iz Novega mesta. Tako da ga je nekako treba imeti rad, čeprav bi vam avtor tega prispevka lagal, če bi vam rekel, da je glasba tega benda nekaj, kar mu veliko pomeni. Ob nekaj vzletih je to preveč konceptualno za rokenrol, ki svojo utemeljitev manj išče v glasbi kot na socialni ravni. Dovolj pošteno, bi rekli: tokrat so zadeli, ker so opevali nekaj, kar misli veliko ljudi, a tega ne morejo ali ne znajo povedati. Če je mama – mati Rusija, idiot pa Putin, potem je on tudi mali podli krokodilski psihopat. Rakete, kot del scenografije, na katerih piše Njinle (v žargonu mladih, ki premešča črke: Lenjin), nas vodijo povsem v tej smeri, a Mrle in člani Let 3 se ne dajo.
On pravi, da je šč najstarejša črka na planetu, starejša od sumerske pisave, in da je takrat abeceda imela 63 črk. Lepo, ampak vemo, da šč ni tukaj, ampak na traktorju. Ki ga je pred kratkim beloruski krokodil Lukašenko podaril Putinu za rojstni dan. Če dodamo še istrsko-primorsko trajnaninanena, dobimo neke vrste avtentično protivojno stališče. Ki pride prav, če vemo, da veliko ljudi na Hrvaškem na skrivaj podpira Putina. To se vidi celo v javnih nastopih njihovega predsednika, ki ontološko in z načinom razmišljanja zagotovo pripada »krokodilskemu« načinu razmišljanja, a javno ne sme jeziti Američanov in Nata, katerega polnopravni član je Hrvaška.
Na koncu se je izkazalo, da je vse politika, še posebno takrat, ko nekdo, ki ustvarja vsebino, to zanika. Zato zmago Let 3 v nekem širšem kontekstu lahko razumemo v registru, da bi na primer Laibach zmagal na slovenskem tekmovanju za Pesem Evrovizije. Večino udeležencev tega šova sestavljajo tisti, ki ves čas iščejo nov recept: tisti redki, ki so se znašli tukaj zaradi drugačnih okoliščin (na primer Rambo Amadeus za Črno goro ali bosanski pevec Laka), preprosto ne potrebujejo te vrste potrdila za svojo umetnost.
Tisti, ki so v lanski predstavnici Srbije, Konstrakti, videli morebitno napoved boljših časov, niso imeli prav. Vse to je samo pesem. Kot ŠČ. ŠČrnomelj na primer.
Let 3 pa naj odleti v Liverpool, toliko bolj, ker se je začela peticija, da se jim prepreči, da bi predstavljali svojo državo, ker jo prikazujejo v bolni luči. Ker so, kot pravijo avtorji peticije, degenerirani psihopati.
Še sreča, da je preostala družba zdrava. ŠČ!
