Živimo v državi, v kateri je odhajajoča predsednica vlade prišla na najodgovornejšo funkcijo po pretresih in protestih, ki so nastali po objavi poročila protikorupcijske komisije, ki je govorilo o vsesplošni skorumpiranosti politične elite, sliko pa so dopolnile in vsebinsko napolnile številke, ki opisujejo bančno luknjo. Živimo v državi, v kateri je predsednica vlade v odhodu, ki je prišla na funkcijo prav na valu povišane senzibiliziranosti družbe za ta vprašanja, vzpostavila svojo politično identiteto prav na zavrnitvi tovrstnih praks in zaradi tega tvegala razbitje lastne stranke in padec lastne vlade ter v velikem spinu postavila zadnjo piko na i natanko v maniri, ki negira vse njene predhodne korake in briše vse, kar je zgradila pred tem.
S tem ko je mirno prestopila duh zakona in se oprijela črke zakona, je postala tipičen izdelek domače politične kulture, tako rekoč domač politični stereotip. Argumentacijo poznamo iz slovenske politične tisoč in ene noči: ni res, da se je sama predlagala za komisarko, predlagala jo je njena stranka, ona je kandidaturo stranke, katere predsednica je ona sama, samo sprejela. V naslednjem koraku je vlada, katere predsednica je znova ona sama, seznam z njenim imenom podpisala in ga poslala v Bruselj, pri čemer znova ne gre spregledati bistvene razlike med predlogom in pristankom na kandidaturo, da vlada le predlaga, ne pa imenuje. Ja, živimo v državi, v kateri je malo, res malo zmanjkalo do situacije, da bi žezlo najpomembnejše funkcije v državi potovalo iz rok predsednice, ki je v zadnjem dejanju skozi očitno nasprotje interesov kršila zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, v roke zapornika, ki prestaja kazen zaradi pravnomočne obsodbe v zvezi s korupcijo v kontekstu trgovine z orožjem. Ja, živimo v državi, v kateri je bil ta scenarij primopredaje povsem mogoč in realen. Živimo v državi, ki je pred tem scenarijem ni obvarovala pamet, ampak zgolj in samo sreča.
Živimo namreč v državi, v kateri črka zakona pravnomočno obsojenim ne prepoveduje izrecno, da bi kandidirali na volitvah za državni zbor, zato je zapornik tudi kandidiral. Živimo v državi, v kateri so osnovni parametri dojemanja in videnja normalnosti, kar naj bi bilo onkraj svetovnega nazora in različnih perspektiv, tako različni, nasprotni in med seboj nekompatibilni, da se nekaj, kar se na eni strani vidi kot absurd, na drugi strani vidi kot normalnost in pravičnost, zato je bil zapornik tudi gladko izvoljen. Živimo v državi, v kateri so interpretacije pravnikov enako nasprotujoče in kontradiktorne kot neobvezna mnenja laikov. Živimo v državi, v kateri duh zakona, tako kot zdrava pamet, sugerira, da zapor in poslanski mandat sicer nikakor nista združljivi zadevi, vendar pa ker črka zakona tega izrecno ne prepoveduje, imamo ponovno problem.
Živimo v državi, v kateri se je zaradi povedanega prvo zasedanje novega sklica državnega zbora vrtelo okoli zapornika. Živimo v državi, v kateri se je prva komisija novega sklica državnega zbora pod točko ena ukvarjala z zapornikom. Živimo v državi, v kateri se lep del politike, velika večina pravniške smetane, velik del medijev in z njimi vsi mi še vedno in še kar ukvarja z zapornikom in z njegovim predvidljivim, monotonim in dolgočasnim hrupom. Vse po črki zakona in vse onkraj duha zakona, kajpada.
Treba je priznati, da smo vsi, ki se bolj kot na poglobljeno pravniško znanje lahko naslanjamo le na zdravo pamet, z nestrpnostjo pričakovali sejo mandatno-volilne komisije. Bili smo prepričani, da nam bo s predsedujočim, ki je seveda pravnik, oborožena z mnenjem pravne službe državnega zbora, razložila, da morda vendarle ne živimo v državi, v kateri sta, če ste seveda poslanec, za identičen primer mogoča dva povsem različna scenarija: mogoče je, da iz državnega zbora odkorakate naravnost v zapor, mogoče pa je tudi, da za povsem isto dejanje in obsodbo iz zapora odkorakate naravnost v državni zbor. Onkraj duha zakona, po črki zakona, je vse odvisno od vašega občutka za čas, natančneje, od pravega tajminga. Čakali in pričakovali smo, priznajmo, da bo komisija izrekla besedo, ki jo sugerirata duh zakona in vsa uborna zdrava pamet, ki jo premoremo, ampak ne, komisija je ubogi pravni službi državnega zbora naložila dodatno domačo nalogo, poleg tega pa ustanovila novo komisijo, neke vrste pravniški konzilij, v katerega bo vsaka stranka predlagala po eno ime. Vendar pa, ker živimo v državi, v kateri so mnenja in interpretacije pravnih strokovnjakov med seboj vsaj tako nasprotujoča in kontradiktorna kot pri nas laikih, kaj več od mavrične palete različnih interpretacij ni pričakovati.
V tej situaciji človeku dejansko postane žal, da na volitvah ni zmagala zapornikova stranka. Ker črka zakona ne prepoveduje izrecno, da zapornik ne sme kandidirati in dobiti poslanskega mandata, bi v tem trenutku med zapornikom in funkcijo predsednika vlade »stala« le še institucija predsednika države. In ker imamo predsednika, ki zaradi zmede, strahu in omejenega horizonta (ne nujno v tem vrstnem redu) dosledno sledi črki zakona, da ne bi slučajno zataval v zavitih meandrih duha zakona, ni več niti ene same ovire za popolno, sanjsko primopredajo poslov na najpomembnejši funkciji v državi. Da, živimo v državi, kjer je do popolnega presežka, do sanjske poroke, manjkal dejansko samo korak.