Poročila o poslovanju bank, ki jih pripravlja Banka Slovenije, med drugim kažejo, da ima celoten bančni sistem do konca letošnjega februarja zabeležen celo padec obsega kreditov nefinančnemu sektorju za dobrih 200 milijonov evrov. Glavnina tega znižanja kreditov je padla na pleča podjetij in gospodinjstev. Kljub temu da naj bi se stanje v saniranih domačih bankah popravljalo, so tovrstni signali zelo šibki, bolj kaže na to, da se državne banke še vedno utapljajo v skrbi za lasten obstoj in pričakovanju, da lahko iz težav izplavajo tudi brez kreditiranja gospodarstva.
Banke v Sloveniji, primarno tiste, ki so se lanskega decembra razbremenile slabih kreditov, se te dni branijo očitkov, da sedijo na kupih gotovine, a tega »bogastva likvidnosti« ne delijo s kreditov lačnimi podjetji. Na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) je bilo pred tedni dokončno prenesenih slabe tri in pol milijarde evrov slabih terjatev NLB in NKBM, hkrati pa sta bili obe banki že lanskega decembra dokapitalizirani z 2,4 milijarde evrov svežega davkoplačevalskega denarja. Naivneži smo pred reševanjem bančnega sistema pričakovali, da bodo kapitalsko ustrezne banke znova pognale svež denar skozi ožilje realnega sektorja gospodarstva. Za zdaj kaže, da je ostalo zgolj pri pričakovanju.
Na očitke o nekreditiranju gospodarstva s strani slovenskih bank se je g. Medja odzval s tem, da zgolj tisti, ki posojil pri NLB ne dobijo, pravijo, da banke ne dajejo posojil. Zelo verjetno ima prav. Težko si predstavljam, da so se pritoževala tista podjetja, ki so posojila dobila. Verjetno so imele njegove besede globlji pomen in je hotel reči, da si podjetja, ki tožijo nad mankom posojil, teh sploh ne zaslužijo. Tudi v tem primeru bi znal imeti prav. Glede na to, da kreditov niso dobila, je jasno, da jim banke novega denarja ne zaupajo. Presodile so namreč, da ti prosilci za kredite, ob svojem obstoječem dolgu in predvidenih prihodkih, dodatnih kreditov ne bi mogli odplačevati, torej si jih ne zaslužijo.
Težava je v tem, da so si ta ista podjetja kredite pred nekaj leti zaslužila ob sicer podobnih finančnih kazalcih. Še več, dovolj je bil telefonski klic in banke so s šopi poceni denarja lovile njih. Mase razkritih kreditnih map in pričanja pred parlamentarno preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu pričajo o tem, da je bila državna NLB pred krizo in celo med njo zelo aktivna pri trkanju na vrata kreditojemalcev. Mnogim od teh podjetij zdaj banke ne odpirajo več svojih vrat. Ob tem se je treba zavedati tudi dejstva, da za razliko od ameriških podjetij slovenska srednja in majhna podjetja, ob izostanku bančnih kreditov, ne morejo računati na kapitalski trg, ker je ta v Evropi praktično neobstoječ.
Pri NLB so se na nedavni portoroški Finančni konferenci pohvalili, da zgolj gospodarstvo kreditirajo s 400 milijoni evrov na letni ravni, vendar nam ta podatek pove sorazmerno malo. Več bi pomenila informacija o tem, koliko prošenj za kredite je ostalo neuslišanih in koliko podjetij je bilo pri povpraševanju po kreditih zavrnjenih. Kakšni so pogoji za pridobivanje kredita v primerjavi s tistimi v letu 2007 oziroma celo tistimi lani? So za to, da jih NLB kreditira s 400 milijoni, morala podjetja plačati previsoko obrestno mero in predložiti nadproporcionalno visoka zavarovanja kreditov? Je težava na slovenskem kreditnem trgu v ponudbi kreditov, kot namigujejo mnogi, ali enostavno v kreditni (ne)sposobnosti tistih, ki prosijo zanje?
Prav imajo seveda tudi tisti, ki pravijo, da bankam nihče, vključno z lastniki, ne sme diktirati, komu naj dajejo kredite in koliko naj jih dajejo. Politično in nepotistično kreditiranje nas je vendar pripeljalo v položaj, ko je bilo treba dokapitalizirati bančni sistem in slabe kredite, akumulirane v ekspanzivnih letih, prenesti na DUTB. Pritisk javnosti na kreditno ekspanzijo bank ne sme voditi v to, da se bodo banke vrnile na stara pota kreditiranja brez temeljite analize kreditne sposobnosti, realnih ocen tveganja nevračila glavnice in ustreznega zavarovanja kreditov.
Podobno kot Trotter independent traders, neregistrirano podjetje, prek katerega sta mešetarila Del Boy in Rodney, tudi NLB in NKBM razen golega preživetja ta hip nimata dolgoročne strategije. Tuje banke prevzemajo njune tržne deleže in ponujajo inovativnejše storitve ter agresivnejšo kreditno ponudbo. Razliko med Trotterjema in menedžerji slovenskih državnih bank pa ponazarja odnos Dereka Trotterja - Del Boya do plačevanja davkov, saj je ta skozi serijo ponavljal, da jima vlada nič ne da, zato ji tudi onadva ne dajeta nič. NLB in NKBM se skozi svoj obstoj s tako liberalno držo ne moreta pohvaliti in jima država pogosto kaj da. Res pa je, da banki v zameno davkoplačevalcem ne »podarita« ničesar.