Vojno proti eboli je napovedal ameriški predsednik. V zahodno Afriko je napotil skoraj še enkrat toliko vojakov kot na Bližnji vzhod v vojno proti islamskemu kalifatu. Nič čudnega, saj je ebola po njegovi oceni največja grožnja našemu svetu, Islamska država pa šele tretja po vrsti – za Rusijo. Napotitev ameriške vojske v Liberijo, Gvinejo in Sierro Leone – države v središču epidemije ebole – je zbudila nejevero in zgražanje. Kuba in Rusija sta, denimo, poslali v prizadete kraje medicince. Američani pa marince. Kaj bo vojska proti eboli, je bilo najpogostejše vprašanje. Bo streljala na virus ali na okužene Afričane? Potem so komentatorji – v duhu »doktrine šoka« – kritizirali ZDA, da izrabljajo izbruh bolezni za vzpostavitev vojaške prisotnosti v Afriki. Problem s to kritiko je, da je ameriška vlada militarizirala odgovor na ebolo tudi pri sebi doma. Za boj proti bolezni ustanavljajo enote za hitre posege (poleg strožjega nadzora pri vstopu v državo, karanten ipd.). Drugi problem je, da je ameriška vojska v Afriki že prisotna in je v zadnjem času sodelovala v več kot desetih vojnah. Gre kvečjemu za krepitev njene prisotnosti. Poveljstvo za Afriko se seli iz Nemčije v Liberijo. Prepričljivejša se mi zdi razlaga, ki poveže notranji in zunanji vidik, da ameriška vlada pri odgovoru na ebolo posega po modelu vojne proti terorizmu. Dodal bi, da v resnici šele s tem, ko sredstva in metode tako imenovane vojne proti terorizmu uporabljajo za spoprijem s problemom, ki nima ničesar opraviti s terorizmom, vojna proti terorizmu postaja model ameriškega političnega delovanja. Vojna proti eboli je velik korak naprej k militarizaciji ameriške in globalne politike.
Ta logika je zastrašujoča. A hudič je tudi v detajlih. Kritiki iz Afrike so opozorili, da so v regiji, kjer je izbruhnila epidemija, ameriški laboratoriji za raziskave, povezane z biološko vojno. Že nekaj let je znano, da so delali tudi z virusom ebole. Malo pred izbruhom epidemije je ameriško ministrstvo za obrambo (ki ima lastniške pravice nad virusom ebole) financiralo testiranje cepiv na ljudeh in za to angažiralo neko kanadsko farmacevtsko firmo. Ko je Bela hiša pred nekaj dnevi objavila, da so zaradi nedavnih nesreč v laboratorijih suspendirali financiranje kontroverznih eksperimentov, ki raziskujejo infekcijske agense z namenom povečati njihovo malignost, je Francis Boyle, pisec ameriškega zakona o biološkem orožju, v tem videl priznanje, da je zdajšnjo epidemijo ebole povzročil virus, ki je ušel iz ameriškega vojaškega laboratorija. Manj naklonjeni kritiki, zlasti afriški, gledajo na epidemijo kot na rezultat naklepne okužbe, katere namen je radikalno zmanjšanje števila prebivalcev na celini, ki vsebuje 60 odstotkov svetovnih rezerv naravnih bogastev. (V Liberiji naj bi bile tudi velikanske rezerve nafte, na katere so se že prisesale ameriške naftne družbe.)
Afrika ima tudi velike površine obdelovalne zemlje, na katero zahodni in kitajski modernizatorji in progresivneži gledajo kot na neizkoriščeno. Velik del prebivalstva se namreč oklepa tradicionalnih obdelovalnih metod in otepa gensko spremenjenih organizmov (kakršen, pravijo, je virus ebole). Izbruh ebole spremlja propagandna kampanja, ki epidemijo pripisuje primitivnosti prebivalcev in nerazvitosti krajev. S tega vidika se kot boj proti eboli vsiljuje radikalna modernizacija. Eden od odgovorov na to propagando je, da so tudi najbolj bogu zahrbtni afriški kraji trdno vpeti v globalno družbo in ekonomijo in da je možen izvor ebole mogoče iskati tudi v brezobzirnem uničevanju okolja, ki je poleg tega, da pod zemljo skriva diamante in dragocene kovine, habitat netopirjev, ki prenašajo virus. Revščina in nerazvitost sta prej rezultat najmodernejše globalne ekonomije kot njenega pomanjkanja. Liberija, denimo, je demokracija z najhitreje rastočim BDP na svetu, v javnem zdravstvenem sektorju pa dela manj kot petdeset zdravstvenih delavcev: eden na 100.000 prebivalcev, ki nimajo najosnovnejše opreme za obravnavanje obolelih za ebolo. Zato je treba tja poslati vojsko.
