Nekdanji slovenski škof Gregorij Rožman je bil v soboto pokopan drugače: razmeroma potiho, brez vabljenih politikov in javnih osebnosti, ob večinskem molku kritikov in ob natančno stehtanih besedah ljubljanskega nadškofa Antona Stresa. Ob hotenem nepompu torej.
In vendar sta bila oba pogreba del enakih institucionalnih prizadevanj: v okrilju pietete, ki po definiciji ne dopušča črnitve pokojnika, revidirati oziroma utrditi njegovo/njeno zgodovinsko podobo in s tem interese in poglede tistih, ki so od te podobe odvisni. »Prava« podoba namreč prinaša profite, duhovne in materialne, obenem pa odvezo za kolateralno škodo, ki jo »veliki« pokojniki s svojimi odločitvami povzročijo. Herojem in svetnikom se zmote pač odpišejo.
In zato so pogrebi in poroke, kot je napisal znani Guardianov kolumnist Michael White, »tudi biznis, politika in diplomacija, vodeni z drugačnimi sredstvi«. Čustva, ki jih vnemajo poslednje stvari, lahko namreč z nekaj spretnosti postanejo mehanizem relativiziranja, kar vodi v indiferentnost do jasne razmejitve med dobrim in zlim. Tisto, kar je bilo jasno srednjeveškim mislecem, je v današnjem desakraliziranem svetu veliko bolj poljubno. Peta in šesta kitica Dies irae (sodnega dneva), ene najlepših glasbenih sekvenc v srednjeveški maši zadušnici iz 13. stoletja, se namreč glasita takole: »Knjiga k sodbi prinešena, hrani dela razvrščena, dobra kakor zadolžena./ Dano svetu bo spoznanje, in za vsako zlo dejanje, Bog prisodi maščevanje.« Nič ni torej kar pozabljeno in odpuščeno, za zlo se plača.
Ko gre za »našega« škofa Rožmana, so stvari po skoraj 68 letih od konca druge svetovne vojne jasne. V knjigi, ki bo »prinešena« k sodbi, so po zaslugi zgodovinarjev njegovi nameni, dejanja in posledice teh že zdaj razvrščeni dovolj razvidno, da si vsakdo lahko ustvari temeljno
človeško sodbo o njem. Glede na vrednote pač, zlasti na večno etično dilemo med svobodo in (egiptovskimi) lonci mesa, med uporom, ki prinaša žrtve, a vidi cilj, in sužnostjo, v kateri ti prsti na nogi ne zmrznejo, v kateri vsaj telesno preživiš…
Rožman je bil po vsemu sodeč dober, sočuten človek, a slab in nedaljnoviden politik. Pa bi na svoji funkciji moral biti prav to. Imel je dobre namene – obvarovati ljudi pred nasiljem in prehudimi žrtvami, a kaj, ko je s svojimi zmotami in čudaškim – nadškof Stres bi najbrž rekel pokončnim – vztrajanjem pri antikomunizmu tudi sam povzročal žrtve, ker ni hotel ali znal preprečiti državljanske vojne. Tudi ko je bilo povsem jasno, kdo se je tedaj najbolj trudil iztrebiti Slovence, ko so ga o prioritetah boja in nevarnosti narodnega razkola prepričevali modri in izobraženi meščani, kot sta bila denimo Edvard Kocbek ali Izidor Cankar, ni obrnil nazorskega krmila in dal ljudem vedeti – tako kot francoski škofje – da je partizanski boj moralno sprejemljiv. Končal je, hote ali nehote, v neizogibnem: v podpori kvizlingom, ko so ti vstopili pod poveljstvo največjega zločinca 20. stoletja. Ali je »fantom v stiski« pri tem nudil zgolj duhovno podporo, ali se je poglabljal v vsebino prisege in ali je zločincu Rösenerju na stadionu dal roko, ker je bil tako neskončno pragmatičen, tako prestrašen ali ker se mu to še vedno ni gabilo, so podrobnosti brez večje teže. Kdo in kaj vse je bil škof Rožman, je jasno vsakomur, ki se je v vseh teh letih razprav seznanil s temeljnimi zgodovinskimi dejstvi. Zato so razprave o Rožmanu, ki so vzplamtele s pogrebom, v današnjem času najmanj dolgočasne, če že ne tudi duhamorne. Veliko bolj zanimivo vprašanje je, kaj bi pravzaprav rada z Rožmanom in preko njega dosegli Cerkev in nova slovenska levica.
Nadškof Stres je, kot rečeno, pridigo med sobotno mašo napisal previdno, netriumfalistično. Vzdržal se je vseh trditev, s katerimi bi neposredno obtoževal drugo stran. Dopustil je celo, da je Rožman kdaj storil »tudi kakšen napačen korak«; zakaj bi sicer omenil to Rožmanovo misel. A tisto, kar je povedal, je bilo na 68-letni cerkveni liniji. Rožman je bil pokončen človek, njegova zgodovinska podoba še vedno ni skladna z resnico, smo slišali. Kakšna je torej ta cerkvena resnica? Je Rožmana, človeka dobrih namenov in slabih presoj, treba oprati vsakršne odgovornosti za tragični medvojni konflikt in za ravnanje in usodo domobrancev? Ga rehabilitirati tudi v zgodovinskem smislu? Popolnoma jasnega odgovora na to s cerkvene strani ni.
Nobenega dvoma ni, da si del cerkvenega občestva želi podobo Rožmana svetnika – kot ni dvoma, da bo za del levice Rožman vedno simbol narodne izdaje. Toda v Cerkvi ostajajo tudi zametki drugačnih idej. Lani sprejeti pastoralni načrt za prihodnjih pet let Pridi in poglej govori o potrebi, da se kristjani »soočimo z resnico o sebi«. V dokumentu med drugim piše: »Kritični pretres o predvojni, medvojni in povojni vlogi Cerkve na Slovenskem nas še čaka.« Tudi med povzetkom nalog v sklepu dokumenta je naloga, ki čaka vodstvo in občestvo, jasno opredeljena. »Spregovoriti /moramo/ o napakah Cerkve, ki so prispevale k bratomornemu sporu,« so zapisali. Počakajmo torej, morda pa v Cerkvi resno mislijo. Seveda pa ni dvoma, da bo k uresničitvi te zaveze prispevalo tudi ozračje v družbi. A o tem veliko pove dejstvo, da ni doslej še nikomur prišlo na misel, da bi javno obsodil sobotno poulično zmerjanje nadškofa Stresa s »fej, fuj, fašisti, izdajalci«.
Vladajoča levica se je komentarjev ob pogrebu škofa Rožmana modro vzdržala, le predsednik Pahor je načelno pozdravil priložnost, »da z obžalovanjem ter medsebojnim oproščanjem in sprejemanjem obrnemo nov list zgodovine«. Drugače je ravnala Solidarnost, bodoča nova leva stranka, ki leta 2013 kulturni boj še vedno razume kot sredstvo afirmacije. Tri dni pred pogrebom so v javni izjavi nasuli nekaj resnic, nekaj polresnic in jo zaključili z dvignjenim prstom vernikom, v smislu, le pazite, kaj boste vi storili za spravo. In vendar je bil pogreb tako lepa priložnost, da bi vsi začeli pri sebi in svoji zgodovinski odgovornosti…
