Rog je, nasprotno, (p)ostal platforma zgodovinskih zamer in baza 20 ideološkega jedra slovenske desnice. Ta ga kakšno leto uporabi, kakšno leto ne. Letos ga je na primer pustila dokaj neopazno zdrsniti mimo. Če ga ne bi, bi morda moral kdo od poslancev desne provenience povedati, zakaj ni vsaj druga Janševa vlada poskrbela za tisto, kar Rog upravičeno terja že desetletja: za dostojen grob žrtev na šeststotih moriščih, spravni spomenik in učinkovit sodni pregon morebiti še živih krivcev za poboje. Če Rog ne bi bil politično zlorabljan, bi kdo od govorcev v vseh teh letih vendarle moral uvideti in povedati, da z žrtvami vsi – vse stranke in vlade – opletajo, kot jim narekuje trenutni politični interes.
Poslanka Eva Irgl je, na primer, povojne tragedije na petkovi izredni seji državnega zbora mirno uporabila v podporo Janezu Janši. Rekoč, da je bil /Janša/ »na prvi stopnji obsojen na dve leti brez dokazov, na drugi strani pa imamo primer gospoda Mitje Ribičiča in genocidnih povojnih pobojev, kjer je znan čas in tudi način, pa se nič ne zgodi«. Irglova se je s to trditvijo v svojem retoričnem, bolje politikantskem zanosu zapletla v esdeesovsko matrico, ki pravi: če je naš, je nedolžen; če ni naš, je kriv. Sodišče je namreč leta 2005 predlog državnega tožilstva za uvedbo preiskave proti Mitji Ribičiču, ki naj bi podpisal smrtno obsodbo za 234 kasneje zunajsodno pobitih ljudi, zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov. Če bi bila Irglova dosledna pri svojem presojanju ravnanja sodstva, bi morala to odločitev sodišča toplo pozdraviti. Kajti če sodišče nima na voljo (dovolj) dokazov, je po poslankinem mnenju edino prav, da osumljenca oprosti obtožb, pač v skladu z načelom in dubio pro reo. Tako vsaj zatrjuje danes. Če pa meni, kar je glede na njeno politično opredeljenost bolj verjetno, da je sodišče leta 2005 naredilo napako, ker kljub pičlim dokazom ni sprožilo sodne preiskave zoper Ribičiča, bi morala tudi sodbo prvostopenjskega sodišča v procesu proti Janši javno pozdraviti vsaj kot dopustno in logično. A pričakovati doslednost od poslancev SDS je tako, kot bi od nekdanjega ministra Gorenaka pričakovali diskurz intelektualca. Na petkovi izredni seji je v svojih žalitvah sodstva in pravne stroke šel celo tako daleč, da je sklicujoč se na Boštjana M. Zupančiča zatrdil, da je pravno fakulteto naredilo tudi nekaj »retardiranih« ljudi, ker da jih »nihče ni vprašal, koliko je dva in dva«.
Ko sem leta 1990, pred natanko 23 leti torej, prvič stala ob jami pod Krenom, se mi je v možgane kot igla za vse večne čase zabodla podoba čudovito lepe narave: visokih ravnih smrek, skozi katere je presevalo sonce, božajočega ščebetanja ptic, skladnosti roških »skalnjakov« in prekipevajočega zelenila pomladne podrasti. Tisto, kar je zapikovalo iglo globlje in globlje – da ne bo nikoli izdrta – je bilo zevajoče, nedoumljivo neskladje med idilično, večno lepoto gozda in grozo, ki se je tam dogajala. Zato razumem vsakega govornika, ki ne more mimo metafizičnega pomena Roga, mimo vprašanj o presežnem zlu in si ne more kaj, da se ne bi vprašal, kaj so čutili in mislili ljudje, ko so pričakovali zadnji trenutek. A prav nedoumljivost zla in spoštovanje do žrtev terjata, da smo z domnevami in trditvami skrajno previdni. Sicer mimogrede zablodimo v nepotrebno idealiziranje in patetiziranje, ki ga žrtve prav nič ne potrebujejo. Od tod do (politične) zlorabe je le korak. Letošnji osrednji govornik, ugledni literarni zgodovinar in književni kritik Matija Ogrin, se skušnjavi ni mogel upreti. Ko je poslušalcem v nedeljo slikal podobo povojnega pekla, je »videl« izmučene, polomljene žrtve, ki so »globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem«. In nadaljeval z mislijo o tem, da si nikjer nista tako ostro vsaksebi kot v Rogu stala slovenska katoliška omika in barbarstvo.
Prav, dopuščam, da je iz pietetnih razlogov mogoče zanemariti možnost, da so žrtve v zadnjih zdihljajih še zadnjič preklele svoje eksekutorje in tiste, ki so jih na križev pot poslali. Toda zakaj je potem dovoljeno iz roških rabljev delati »pošasti«? (Ljudje, ki so se tukaj vedli kot bogovi, niso mogli sami sebe še bolj spremeniti v pošasti in še bolj prizadeti svojo človeškost, je rekel Ogrin). Ali niso bili tudi eksekutorji do neke mere žrtve? Višjih sil, sistema, vojnega trpljenja, besa zmagovalcev…? To jih seveda ne odvezuje odgovornosti za storjeno, ne jemlje pa jim človeškega bistva. Kajti če zlu ne izmerimo zemeljskih koordinat, če ne najdemo zanj razlogov, pa naj si bodo še tako nesprejemljivi, spodmaknemo zadnje temelje za razumevanje, s tem pa za možnost odrešilne katarze. Lepo bi bilo tudi, če bi govorci v Rogu kdaj povedali, da katoliška omika ni bila last domobranske strani. Omikani in barbarski so bili oboji, odvisno od položaja, možnosti in priložnosti. Brez preostanka barbarski sta bili le tedanji ideologiji iztrebljanja, uničevanja, brisanja narodov in posameznikov.
Če Rog ne bi bil politično zlorabljan, bi bila njegova sporočila, ki kličejo po priznanju in popravi krivic, pietetnem pokopu pomorjenih, odpuščanju… lahko aktualen izvir sočutja in etičnosti do vseh, ki se jim tudi danes godi krivica, ne glede na politično stran. Ljudje, ki tako dobro vedo, kako boli krivica, bi se lahko družno zavzeli za izbrisane. Bratuškovi bi na primer lahko pisali, da je zakonski predlog, po katerem bi izbrisanim izplačali le 20 odstotkov odškodnine, ki jo za primerno šteje strasbourško sodišče, sramota za slovensko državo. Naivnost? Ne, zgolj cinizem.
Govorci v Rogu s svojimi predvidljivimi strankarskimi navezavami seveda ne morejo presenetiti. Vsako leto raje zabijejo še kakšen klin v možnost preseganja delitev in osmislitev trpljenja, s čimer bi prispevali k duhovni rasti družbe v celoti. Ogrin je na primer dejal, da ignoriranje »Roga« vodi tudi v »politične sodne procese« (le koga je imel pri tem v mislih?), druga govorka, Marta M. Keršič, pa je vse tiste, ki ne prihajajo v Rog, mirno vtaknila kar v – Stožice, simbol korupcije, klientelizma, nebrzdane volje do moči. Da ja ne bi kdo zares verjel v možnost sprave…