Siriza ima pred sabo izjemno težko nalogo. Stopa v prazen prostor, v devastiran prostor, brez lastnih izkušenj, iz katerih bi lahko črpala, in brez pozitivne in konstruktivne tradicije, na katero bi se lahko neposredno navezovala. Radikalna levica ima namreč v svojem arhivu predvsem serijo zgodovinskih fiaskov. Ti lahko služijo Sirizi kot primer, kako ne smejo postaviti stvari, če nočejo po hitrem postopku zavoziti vsega skupaj, nikakor pa te izkušnje – tudi po njihovih lastnih besedah – ne morejo služiti kot vzor, h kateremu se je smiselno nekritično vračati ali ga celo ponavljati. Poleg tega ima radikalnejša leva ideologija v arhivu še primer konformistične integracije iz leta 1968, ko je Zelene v Nemčiji sistem po principu zabavne industrije, ki vsako subverzijo takoj spremeni v del lastnega pogona, elegantno integriral vase. Ves ostali arhiv radikalno leve ideologije se veže, če citiramo koga drugega kot Žižka, na izvrstne študije in knjige levih teoretikov, ki znajo odlično analizirati napake in pokazati na razloge, zakaj gre vse skupaj v maloro, hkrati pa jim gre veliko slabše od rok prevzemanje odgovornosti in proaktivno iskanje rešitev znotraj sistema. V tem smislu je tradicija radikalnejše levice v bistvu precej tanka. Žižek postavi celo tezo, da si leve stranke zadnjih dvajsetih letih dejansko niso želele oblasti, saj je drža in vloga negativnega profeta veliko lažja in udobnejša.
Siriza prestopa ta prag, stopa na oder, stopa v sistem. Pričakovanja so ogromna. Grkom obljubljajo dvig minimalne plače, brezplačno zdravstvo za vse, brezplačne obroke v šolskih menzah, pomoč pri odplačilu hipotek, povečanje socialne varnosti za brezposelne in enostarševske družine, nacionalizacijo bank, železnic, pošte, vodovoda, letalskih družb, omejevanje prekarnega dela in podporo zaposlitvam za nedoločen čas, referendume o evropskih pogodbah in sporazumih, ukinjanje privilegijev poslancem in članom vlade, ukinitev plačevanja zdravstvenih storitev državljanov itd., itd., itd. Lep del evropske javnosti od Sirize pričakuje nove, še ne videne načine pristopa k bruseljski birokraciji, veliko bolj suvereno držo, odpiranje tem, ki do zdaj niso bile odprte, spraševanje o možnostih, o katerih se do zdaj ni niti razmišljalo. Evropska levica, radikalna evropska levica, kot sama sebe imenuje, pa od Sirize pričakuje, da bo začela spreminjati sistem iz sistema samega, da bo začela vzpostavljati konstruktivno tradicijo, pozitivno utopijo, sistem in model vladanja za prihodnost.
Horizont pričakovanja, ki je vezan na Sirizo, je ogromen. Pravzaprav tako strašljivo predimenzioniran, da je potrebna programska slepota, če hočemo spregledati deziluzijo, ki že čaka na drugi strani sanjskih vrat. Brez izkušenj in brez tradicije, na katero bi se neposredno navezovali, soočeni z imperativom, da tako rekoč čez noč ponudijo konkretne načrte, konkretne ukrepe in konkretne korake, ki segajo od državne ravni, prek Bruslja do načelnih ravni, pri čemer imajo časa in prostora za manevriranje minimalno oziroma nič. Ideje, izvrstne ideje, hvalevredne ideje, kot je recimo evropska konferenca o odpisu dolgov ali tudi izstop iz evrskega območja, zakaj ne, se vežejo na srednji, morda celo dolgi rok. Realnost, ki čaka Sirizo na tej strani časa, tukaj in zdaj, pa je veliko bolj banalna in brutalna. Recimo vprašanje podaljšanja programa, ki se Grčiji izteče konec februarja, vprašanje desetih milijard evrov, ki jih mora Grčija dobiti še pred poletjem, če se noče znajti v bankrotu, popolnoma nerealna pričakovanja ljudi, ki so na cestah, brez služb, v nemogočih razmerah, ljudi, ki pričakujejo takoj zdaj, ne jutri, redne službe, dvig minimalnih plač, dvig pokojnin, nacionalizacijo sistemov, brezplačno zdravstvo, šolstvo, menze, ki pričakujejo vse to in še veliko več v popolnoma nerealnih dimenzijah, količinah in časovnih parametrih…
»Prvič v moderni zgodovini se tradicionalni desničarji odločajo, da bodo morda volili levico – Sirizo,« je vodilni grški filozof Kostas Duzinas v teh dneh povedal za slovenske medije. Razlog je po njegovem mnenju v tem, da se je zaradi krize velik del levih in desnih volilcev znašel v istem družbenem razredu, torej na družbenem dnu, kjer se ideološke razlike na prvi pogled, v neki površinski simbolni dimenziji, povečujejo in radikalizirajo, v bistvu pa se brišejo. Tudi in predvsem zato, ker se napajajo iz iste motivacije, ta pa je nasprotovanje vladajoči politiki.
Kaj se bo zgodilo s temi glasovi v primeru, da pride do radikalnejšega razočaranja nad Sirizo? (Retorično podvprašanje: je sploh mogoča kakšna druga možnost?) Nas čaka za naslednjimi vrati tridesetinvečodstotna podpora Zlati zori? Nas za novim upanjem, ki ga v tem trenutku predstavljajo Siriza, Pademos in še nekateri zametki po Evropi, čaka realnost v obliki koalicije islamofobičnih, neonacističnih in podobnih skupin?
Nevarnost Sirize ni v Sirizi sami, ampak, kot običajno, v popolnoma nerealnem horizontu pričakovanja.
