Druga svetovna vojna je bila velika reč, tako da nekonsistentnost ni presenetljiva. Slovenijo bo predstavljal Janez Stanovnik kot vodja veteranske organizacije, ki je bila med vojno zaveznica Amerike in Sovjetske zveze proti Hitlerju. Slovaško, ki je bila med vojno zaveznica nemškega rajha, pa bo kot državo predstavljal njen predsednik Ivan Gasparovič. Vendar se bo ta polemika odvijala ob straneh velike centralne teme političnega dela praznovanja. Državniki bodo reinterpretirali veliko zgodovino druge svetovne vojne v terminologiji modernih političnih odnosov ob Ukrajini.
Za spektakel bo poskrbel Vladimir Putin, ki je sedaj izoliran državnik. Hollande ga je povabil v Normandijo, preden je aneksiral Krim in potisnil Ukrajino v politično krizo. Vendar bi se francoski predsednik tudi težko izognil predaji povabila. Izkrcanje v Normandiji je bilo izvedeno zaradi Sovjetske zveze, katere naslednica je Putinova Rusija. Velika Britanija in Združene države so bile zelo zaskrbljene zaradi dvojega. Josip Stalin je od vsega začetka zahteval odprtje druge fronte v zahodni Evropi, ker je vso težo nemške kopenske vojske občutil v bitkah od Leningrada do Kurska in Stalingrada. V bitkah na ruskem ozemlju pol milijona mrtvih in osemsto tisoč ujetnikov ni bilo nič neobičajnega. Še danes v Rusiji leži pet milijonov nepokopanih ruskih vojakov, ki jih ob vikendih iščejo patriotske organizacije z detektorji kovin. V Normandiji pa v pravilnih vrstah drug za drugim stojijo tisoči belih križev padlih ameriških, britanskih in kanadskih vojakov. Padli so zaradi zaskrbljenosti nad tem, kako se bo končala vojna.
Ena skrb je bila, da Stalin izgubi vojno s Hitlerjem ali kljub pogodbam z Ameriko in njeni vojaški pomoči sklene z njim separatni mir. Evropa bi ostala okupirana, Anglija v hudi nevarnosti, vojna bi trajala še leta. Druga je bila, da se Nemčija zlomi, Sovjeti prehitro pridejo do Berlina in gredo potem na Pariz. Namesto Nemčije bi potem vso Evropo okupirala Rusija. Ameriške in britanske čete so bile v hudih težavah v Italiji, kjer jih je vkopana nemška vojska desetkala in pri Monte Cassinu za nekaj mesecev popolnoma zaustavila. Razen Titovih partizanov v Jugoslaviji in nekaj malega Grkov pa nikjer v Evropi ni bilo resne rezistence, ki bi imela formacijsko moč za zadrževanje Nemcev. Brez pravočasne invazije bi zahodno Evropo okupirali Rusi. Da bo vzhodna Evropa z Berlinom njihova, je bilo od začetka leta 1944 že bolj ali manj jasno.
Putin na srečanje v Normandiji prihaja kot zmagovalec iz tiste vojne. Vendar se bo težko smejal. Obama je v Varšavi srečal Porošenka in mu obljubil vojaško pomoč. Ukrajinski predsednik in Putin bosta sedela v isti vrsti kot enakopravna partnerja, čeprav je Porošenko tudi predsednik Krima, ki ga je Putin vzel za svojega. Putin pa se bo lahko kisal tudi zaradi tega, ker sedi poleg predstavnika oblasti, ki jo je sam nekaj mesecev razglašal za fašistično. Eden njegovih argumentov je bil, da je bila Ukrajina med drugo svetovno vojno zaveznica Hitlerja in se je morala Rdeča armada boriti z dvema ukrajinskima vojskama, ki sta bili na strani Nemcev. Samo v bitki za Kijev je Rdeča armada imela 600.000 mrtvih. Putinu, ki ima te zgodbe rad, se bo mešalo od besa. Rusi so imeli v devetnajstem stoletju nekaj velikih pripovedovalcev zgodb, v dvajsetem pa so to veščino v dobri meri pozabili. Vse, kar so na državni ravni proizvedli, je kljub vztrajanju pri zakonih realizma izzvenelo kot precej neprepričljiva znanstvena fantastika ali obupana ideologija. Da bi se Putin pripovedovanja zgodb učil od Varlana Šalamova, pa res ne gre pričakovati.
Na drugi strani ima Obamo, ki je mojster naracije. Ameriški predsednik res zna pripovedovati. Pogosto pripoveduje pravljice, vendar jim da s strastno interpretacijo moč politične resničnosti. Sedaj pa tudi ne gre za to, kaj je res in koliko narisani liki ustrezajo živim modelom. Velja, kako se zgodba pove. Normandija pa je pravi kraj za razmislek o razmerju med fikcijo in resničnostjo. Najdaljši dan in Reševanje vojaka Ryana sta določila, kako razumemo začetek osvobajanja Evrope, čeprav z resničnimi dogodki nimata posebne zveze.
Vzhod in zahod v Normandijo prihajata v vzdušju hladne vojne, z državljansko vojno na njunem skupnem ozemlju. Evropska unija je nastala, da na kontinentu ne bi bilo še ene svetovne vojne. Razdejanje je bilo v celoti delo Evropejcev, rešitev pa je prišla od zunaj. Sijajno bi bilo, če bi pred Putina in Obamo stopil kdo iz Bruslja in povedal kakšno novo zgodbo. Po sedemdesetih letih je res smešno, če se o usodi Evrope še vedno pogovarjajo Rusi in Američani.
