Peljal sem se po ljubljanski obvoznici v času običajne gneče. Bilo je pred nekaj dnevi okoli druge ure popoldne. Dohitel sem voznika v nevpadljivem avtomobilu, vsaj na prvi pogled. Ko sem se malo bolj približal, hitrosti so bile nizke, sem opazil črke na zadnjem pokrovu vozila. Bila je brezhibno izrisana gotica. Arbeit macht frei. Napis na mnogih koncentracijskih taboriščih druge svetovne vojne, kjer so pobijali milijone ljudi. Delo osvobaja. Odstranjevanje manjvrednih prav tako.
Zanimalo me je, kakšen je videti človek za volanom avtomobila s takšnim reklamnim sporočilom. Ko sem ga počasi prehitel, sem videl, da ni ničesar takega, kar pogosto krasi pripadnike tovrstne ideologije. Ne bi ga prepoznali po frizuri oziroma njenem pomanjkanju; kolikor sem lahko videl, ni nosil značilnih oblačil, predvsem pa ni bil mlad. Mojih let vsekakor ni bil, bil pa je nekje vmes med mano in mladci, ki jih, praviloma le v skupinah, srečujemo opravljene zlasti v maskirne hlače in temne jopiče.
Zamislil sem se nad privlačnostjo sovražnih idej. Ali to morda pomeni, da so se zalezle že v različne generacije
in se zanje ne ogrevajo le mladi nasilneži? Po številnih zapisih in fotografijah raziskovalnih novinarjev je podpora starejših taki miselnosti zagotovljena. Pomembni politiki srednjih let so trdno jamstvo za obstoj in ohranjanje sovraštva.
Potem sem se spomnil občasnih zagrenjenih opazk svoje generacije, kako bi v prejšnjih časih policija v najkrajšem času opravila s takimi huligani, ki jim nikoli več še na misel ne bi prišlo kaj podobnega. Pa sem se preselil v čas pred desetletji. Ena majčkenih prednosti starosti je, da imamo te slike živo pred očmi, saj smo bili priče dogodkov.
V neki slovenski šoli je izbruhnil škandal. Nekaj štirinajstletnikov je na zid narisalo kljukaste križe. Alarm ni bil dosti manjši, kot če bi se pojavil nevaren virus, ki bi ogrozil vse, ki se ne bi pravočasno zaščitili. Dogodek je dobil ustrezno pozornost v medijih, policija je bila podobno hitra, kot če bi šolarjem grozil novodobni napad, ogorčenje pa je bilo vsesplošno. Eden redkih, ki so poskušali umiriti razmere, je bil profesor Ljubo Bavcon, partizan, italijanski in nemški zapornik, človek, ki mu je kljukasti križ uničil mlada leta. Po prestanem bi bil upravičeno prvi, ki bi na storilce stresel ogenj in žveplo. A nam je namesto tega razložil, da moramo razumeti mlade, ki odraščajo, pa se morajo v tem obdobju izkazati z drznostjo, včasih tudi tako, ki hodi po robu. V teh otrocih ni sledu neonacizma, je še mirno dodal. Prav tako se ni bati, da bi bilo tako vedenje nalezljivo in bi se širilo.
Ne spominjam se, kakšne so bile sankcije in če so za kaznovanje pristojni verjeli Bavconovemu pojasnilu o zakonitostih mladostnikovega razvoja. Nesporno pa je, da takrat ni bilo nikakršne možnosti za paradiranje, kakršno gledamo danes ob vsaki primerni priložnosti, od migrantov do Hitlerjevega rojstnega dne. Družbena klima je bila taka, da bi bilo to povsem nepredstavljivo zaradi čvrsto zasidranih družbenih vrednot. Res je, da se niso omenjale mnoge temne strani povojnih časov, od pobojev in Golega otoka do političnih procesov. So se
pa toliko bolj poudarjale dobre, upor proti okupatorju, od »civilnih« pa na primer solidarnost, enakopravnost, ne nazadnje neuvrščenost kot izjemna politična ideja in akcija, ki ji do danes ni najti podobne.
Tako ne kaže prezreti, da povojni zločini nikakor ne morejo biti opravičilo za medvojne, izdajo in kolaboracijo. Cerkveni vrh vztrajno ponavlja, da gre samo za resnico, ki bo prinesla spravo. A s svojo sliko resnice dejansko skrbi za gojenje sovraštva in nadaljnji razkol. Spomeniki, kjer piše, da so domobrance, slovensko narodno vojsko in mučence revolucije, s topovi in ognjem pobili komunisti, ne morejo biti v prid spravi. Ta vojska ni le prisegla Hitlerju, vseskozi se je borila na njegovi strani. Kakor koli sladko zvenijo škofovski govori o odpuščanju, gre v resnici za ohranjanje sovraštva. S svojo interpretacijo zgodovine so najzvestejši podporniki neonacizma. Mimogrede, če bi zmagala domobranska slovenska narodna vojska, Slovencev že zdavnaj ne bi bilo več.
Tudi zaradi cerkvene podpore, čeprav ne samo te, je okrasje kljukastega križa in domobranskih insignij postalo standard mnogih cestnih koreografij, ko je treba dokazati sovraštvo do migrantov ali pa zgolj pripadnost določeni stranki.
V preteklosti bi fotografija nekoga, ki je dvignil roko v nacistični pozdrav in vzklika »Hitler je heroj«, povzročila manjši družbeni potres. Danes dobiva, vsaj občasno, državno zaščito kot kulturni spomenik in podporo kot institucija posebnega družbenega pomena.
Če prav premislimo, se je treba vprašati takole. Le česa naj se bojijo vsi ti najrazličnejši neonacistični poganjki, od domnevno kulturnih društev do samooklicanih varuhov slovenske zemlje, ko pa za njimi stojijo prepoznavni politiki in predvsem najbolj stabilna, najbolje organizirana in občasno najmočnejša slovenska stranka?
Najbrž ni ničesar, kar bi jim stalo na poti. Vzporedna slovenska zgodovina se piše že od samostojnosti dalje. Bati se je, da z njo tudi prihodnost, če ostajamo zgolj tihi opazovalci.
