Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

(Re)definicija pameti

Ljudje smo nekako samoumevno prepričani, da kar nekaj vemo o življenju in svetu. Ne vsi in ne vedno, toda večina ljudi večino časa ne dvomi o svojih ugotovitvah, spoznanjih ter malih in velikih resnicah, s katerimi seznanjajo in prepričujejo druge. Takšno stanje šaljivo ponazarja ugotovitev, po kateri je na svetu ena dobrina, ki je nikoli ne zmanjka, saj vsakdo meni, da je ima dovolj: pamet.

Nalagam galerijo

Včasih kak izobraženec, denimo učitelj, svojim poslušalcem prizna, da ve, da nič ne ve. To je sokratična prispodoba za njegovo zavedanje o omejenosti lastnega znanja. Kajti resnično, s pridobivanjem novega in novega znanja se vsaj pametnemu človeku vedno bolj razpira neskončni prostor njegovega ne-znanja, ne-vednosti. Pa vendar gre pri mnogih izobražencih, ki uporabljajo takšne slikovite prispodobe, le za »sajenje rožic«, kajti v resnici imajo o količini in kakovosti svojega znanja visoko mnenje in ga uporabljajo kot sredstvo intelektualne ali celo institucionalne nadvlade nad vsemi, za katere menijo, da so po svojem znanju na nižji ravni. Če bi namreč rek o lastni nevednosti vzeli zares, bi verjetno umolknili in vsaj začasno prenehali s poučevanjem. Le kaj naj si sicer o njihovem nastopanju misli poslušalec, ki je tam z željo, da se kaj novega nauči. Ali se je mogoče učiti od nekoga, ki sam zase priznava, da je njegovo znanje nezadostno in nezanesljivo, da je kot intelektualec privržen nenehnemu metodičnemu dvomu ipd.?

Navedene in sorodne misli lahko seveda označimo tudi kot golo igro besed ali zgolj abstraktna in navidezna logična protislovja. V življenju je pač tako, da izobraženci kljub zavesti o nepopolnosti lastnega znanja in védenja o življenju svoje misli prenašamo drugim v veri ali prepričanju, da je to naše poslanstvo, da delamo s tem nekaj dobrega, koristnega ipd. Še več, tako razmišlja pravzaprav vsak človek, ne glede na vrsto in stopnjo svojega znanja, saj želi le-to prenesti na svoje otroke, partnerje, znance, sodelavce in včasih, denimo s kakšnim javnim pismom, celo na celotno družbo. Preprosto povedano, ljudje se imamo na splošno za (zelo) pametne, saj kljub morebitnim pridržkom do svojega znanja dejansko odločno zagovarjamo svoj prav. Kako sicer pojasniti velikansko količino kritičnih izjav ljudi vseh vrst? Kako pojasniti politične, ideološke, verske in druge vrednostno in interesno pogojene verbalne in fizične spopade med ljudmi in različnimi družbenimi skupinami? Če bi bili ljudje primerno skromni v odnosu do svojega znanja, bi bili po eni strani bistveno bolj strpni, potrpežljivi in ukaželjni, po drugi strani pa bistveno manj verbalno in drugače nasilni, domišljavi in nasploh egocentrični.

Toda tako pač je. Človek se v danem trenutku najpogosteje obnaša, kot da je dosegel vrhunec pameti. Četudi kasneje spozna, da se je v preteklosti tako ali drugače motil, v tem novem trenutku spet misli, da je zdaj pametnejši. Od tod znana izjava, da smo se iz svojih napak pač to in ono (do)končno naučili. Toda ali smo se res? Ali ne gre le za neskončni proces našega samozavajanja, za igro (lažnega) ega, ki nam na vsaki stopnji našega razvoja prigovarja, da smo zdaj (že) zares dosegli vrhunec? Ali kljub temu motečemu in nenehno zavajajočemu delovanju napihnjenega jaza res ne premoremo vsaj toliko modrosti, da bi ob vsem, kar mislimo, govorimo in počnemo, (p)ostali vsaj malce skromnejši, ponižnejši? Potem bi lažje živeli tudi s tistimi, s katerimi ne soglašamo, saj bi doumeli, da so tudi oni »žrtve« istega procesa samozavajanja ter da imajo s svoje lastne začasne perspektive ravno toliko prav kot mi.

Takšna in podobna spoznanja niso le prvi pogoj za strpno in demokratično sobivanje. So tudi prvi pogoj za ekonomsko, znanstveno, kulturno in drugače razvojno uspešno družbo. Kajti če prave pameti ne prepoznamo ter jo pripisujemo tistim, ki je nimajo oziroma je imajo premalo, potem postavimo družbo na glavo: za voditelje izberemo ljudi, ki bi morali biti vodeni in obratno.

V Sloveniji se nam v marsičem dogaja prav to. Odločilno besedo oziroma družbeno moč smo prepustili mnogim, ki nimajo dovolj prave pameti. Tistim, ki so, če uporabimo to besedo v njenem pravem smislu, neinteligentni. To so namreč predvsem vsi tisti, ki so nemoralni in neetični. To so tudi tisti, ki nimajo empatije in socialnega čuta. To so skratka vsi, ki jih danes popularno imenujemo družbene plenilce in škodljivce, ker z lažjo, krajo, goljufijo in ne nazadnje psihičnim nasiljem, ki se kaže kot prevlada primitivizma ter sovražnega mišljenja in govora v političnem, kulturnem, medijskem in širšem javnem prostoru, uničujejo našo družbeno in naravno substanco. To so ljudje, ki žalijo sodržavljane, kvarijo mladino, uničujejo naravo itd.

Prava pamet oziroma inteligenca ne zajema le racionalne komponente. Četudi denimo Howard Gardner in podobni izobraženci opozarjajo, da naj bi misel o več inteligencah ne bila znanstveno dejstvo, jo danes zaradi njene prepričljivosti od njih povzemamo mnogi, ki ugotavljamo, da nekomu, ki ni moralen, ki nima solidarnostnega čuta ali ne zna živeti psihofizično zdravo, pač ne moremo pripisati čustvene, socialne in telesno-gibalne inteligence (če se omejim le na te tri vidike). Tudi sam občasno še vedno zagrešim napako, ko denimo o nekom rečem, da je sicer izredno inteligenten, da pa je žal nemoralen ali pa da žal nima dovolj čuta za druge ljudi ali za naravno okolje. Za takega človeka je namreč treba jasno povedati, da ni (dovolj) inteligenten oziroma pameten. Takšen človek predvsem ne sme oziroma ne bi smel imeti vodstvene ali pedagoške funkcije v družbi. Žal pa ravno zaradi lastne nespameti, neinteligentnosti, na to pogosto pozabimo ter menimo, da za visoke položaje v upravi, gospodarstvu, pravosodju, znanosti, kulturi in drugod zadostujejo pretežno racionalno-logično izkazana znanja, ki jih dokazujejo diplome in druga formalna priznanja.

Ne da bi se spuščali v globlje filozofske ali duhovne nauke o naravi in obsegu (možne) človeške pameti, lahko že z malce več intuitivno-miselno-občutenjskega napora ugotovimo, da smo tudi Slovenci med tako imenovane družbene elite pripustili preveč ljudi brez zadostne pameti oziroma inteligence. Zdaj lahko le upamo, da nas bo morebiti vsaj sedanja kriza prisilila, da se iz te napake resnično kaj naučimo.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor