Obstajata dve tovrstni zgrešeni razlagi za sedanjo rusko zunanjo politiko. Ena, ki jo ponujajo Nemci, ki sami sebe imenujejo »Putin-Verstehern« (»Putinovi simpatizerji«), trdi, da je ruska politika logičen odgovor na zahodno strategijo obkoljevanja Rusije. Povečanje Nata in Evropske unije na vzhodu, pravijo, je bilo nepotrebno izzivanje. A očitno ima ta teorija omejitve. Predvsem se opira na trditev, da je Zahod v času padca berlinskega zidu in razpada Sovjetske zveze obljubil, da se Nato ne bo širil. Dejansko pa Zahod nikoli ni obljubil, da se Nato ne bo širil. V resnici so ZDA spomladi 1990 prepričljivo zagovarjale tezo, da združena Nemčija ne more biti del dveh različnih varnostnih sistemov. Še pomembneje pa je, da je Rusija v 90. letih dajala vtis, da je ne skrbi preveč širitev evropskih gospodarskih in varnostnih struktur na nekdanje satelitske države Sovjetske zveze v srednji in vzhodni Evropi ali celo v nekdanjih sovjetskih republikah, ki so se ravno osamosvojile. Če bi jo, Kremelj najbrž ne bi čakal dve desetletji, da udari nazaj.
Druga priljubljena razlaga Putinovega zunanjepolitičnega obrata trdi, da je iracionalen in da je ruska zunanja politika samo podaljšek njegovih fantazij. Toda tu se vsiljuje vprašanje: kako je lahko oseba, ki se je nekoč zdela najbolj napreden in zanesljiv ruski vladar po carju Aleksandru II., nenadoma postala bolj nora od Rasputina? Boljšo razlago lahko najdemo, če sledimo kronologiji ruskega zunanjepolitičnega zasuka, ki se je začel leta 2008 z gruzijsko krizo. Ko je Gruzija, ki se je spogledovala s članstvom v Natu, na napade separatistov v Južni Osetiji, etnični enklavi, katere vlado je podpiral Kremelj več kot desetletje, odgovorila z vojaško silo, je Rusija sprožila obsežno ofenzivo, da bi to deželico zaščitila. Kriza, ki je sledila odločitvi Rusije, da podeli potne liste številnim Gruzijcem, je na neki način že napovedala kazanje ruske vojaške moči na Krimu pod pretvezo zaščite ruskih državljanov.
Na retorični ravni je bil zasuk očiten že prej. Na münchenski varnostni konferenci leta 2007 je Putin pokazal nov obraz, ko je poudaril potencial, ki ga predstavljajo pomembna hitro razvijajoča se gospodarstva – Brazilija, Indija, Kitajska in Rusija – da zagotovijo alternativo tistemu, kar je po njegovem mnenju arbitrarno unipolaren svetovni red. Številne opazovalce je s svojimi izjavami šokiral in njegov govor so imeli za dokaz njegove negotovosti in iracionalnosti. Naslednje leto je izbruhnila finančna kriza in Putina prepričala, da je bila njegova ocena preroška. Po njegovem mnenju je bila kriza dokaz, da je konec ameriške svetovne prevlade. V resnici je Rusija pred krizo odobravala logiko globalnega kapitalizma in priznavala potrebo po sodelovanju z multinacionalkami, da bi modernizirala in diverzificirala svoje gospodarstvo, ki temelji na pridobivanju surovin in energije. Po začetku krize pa ni bilo več mogoče veliko profitirati od svetovnih trgov – vsaj v smislu moči ne. Namesto tega je bila najboljša opcija za Rusijo sodelovanje z državami, ki so se odločile za podoben model državnega kapitalizma, predvsem s Kitajsko.
Putinovi interpretaciji krize je dajal oporo politični razvoj v ZDA in Evropi. Ko so izbruhnile revolucije arabske pomladi, je bil ameriški odgovor medel in zmeden, to pa je Putinu omogočilo, da je nastopil, še posebno v Siriji, kot zaupanja vreden privrženec geopolitičnega pragmatizma. Dolžniška kriza v Evropi – in očitna nesposobnost evropskih voditeljev, da bi sprejeli ukrepe, ki bi bili usklajeni – je Kremlju dala še en argument za zasuk. Glede na to, da sta skupni evropski dolg in proračunski primanjkljaj veliko manjša, kot sta v ZDA in na Japonskem, bi se bilo po vsej logiki mogoče izogniti polarizaciji in paralizi. V širšem kontekstu Putinovo prepričanje, da bo gospodarska kriza povzročila dezintegracijo Zahoda, ustreza tradicionalnemu sovjetskemu geopolitičnemu razmišljanju. Kot pokaže Stephen Kotkin v svoji novi Stalinovi biografiji, je bila sovjetska politika strogo racionalna. Velika gospodarska kriza, ki se je začela leta 1929, je Stalina prepričala, da se bodo med seboj spopadle različne frakcije kapitalizma. V letih 1938–1939 se je zdelo, da je nacistična agresija dala prav njegovi analizi. Toda po Hitlerjevem porazu so se Stalinove napovedi izkazale za napačne, saj konflikt interesov ni povzročil spopada med ZDA in Veliko Britanijo. Medtem ko so se poskušali zahodni politiki izogniti drugi veliki gospodarski krizi, pa je Putin v svoji politiki predpostavljal, da je do nje že prišlo. Obvladovanje geopolitičnih zapletov, ki so zato nastali, bo za Zahod še težje kot izvleči se iz sedanjih gospodarskih težav.
© Project Syndicate
Harold James je profesor zgodovine na Princeton University (New Jersey, ZDA) in sodelavec na Center for International Governance Innovation.
