Predstavljajte si, da otroku obljubite nagrado, na primer sladoled ali igračko, in ga, potem ko opravi svoj del obveznosti, na dolgo pričakovani dan odpeljete v slaščičarno ali trgovino z igračami. Tam mu dovolite skrben pregled ponudbe in izbiro nagrade, za katero je trdo delal. Ko se malček že v mislih igra s svojo novo pridobitvijo oziroma že skoraj okuša sladoled, ga brutalno predramite iz sanj in mu, potem ko pojasnite, da ste si premislili, v tolažbo zagotovite, da bo nagrado dobil naslednjič, ko bo spet priden. Ko dete preskoči tudi to oviro, vajo še nekajkrat ponovite. Jasno, da kredibilnosti v otrokovih očeh ne bi popolnoma izgubili, mu kaže na vsakih nekaj ponovitev obljubo deloma izpolniti, kar bo ohranjalo žarek upanja, da je prava nagrada in izpolnitev danih obljub za naslednjim ovinkom.
Res je, da do vlagateljev (domačih in tujih), ki bi potencialno lahko sodelovali pri nakupu slovenskih podjetij, težko gojimo neko posebno empatijo, vendar so oni v zgornji prispodobi serijsko razočaran otrok, slovenska politika pa je sadističen starš. Vsakokratna slovenska vlada, ki sprva pod vztrajnim pritiskom Bruslja in Washingtona obljublja, da bo, tokrat pa čisto zares, izpeljana transparentna prodaja vsaj nestrateškega dela podjetij v državni lasti, se tik pred zdajci ustraši dokončnosti zadnjega koraka in ukloni interesom domačih lobijev. Sledijo samo še priročni izgovori, kot na primer, da je zdaj slab čas za prodajo, da postopki niso dovolj transparentni ali da nam ni povsem povšeči edini kupec, in sklenjen je še en cikel privatizacije po slovensko.
Zgodba s prodajo Mercatorja, ki so nam ga speljali sosedje, medtem ko nihče drug, vključno s potencialnimi domačimi ponudniki ni izkazal resnega interesa, služi kot strelivo zagovornikom »nacionalnega interesa«. Kljub temu da se v času od prevzema ni moglo zgoditi še nič pretresljivega, je prevladalo prepričanje, da bo Agrokor zaradi svoje zadolženosti in »hrvaškosti« nemudoma začel odpuščati, menjavati dobavitelje, razprodajati nepremičnine in umikati slovenske izdelke s polic. Vse to se lahko še zgodi, vendar je le deloma plavzibilno. Agrokor bo odpuščal, to je na žalost dejstvo. Odpušča že Mercator, ker posluje slabo in je več let izgubljal tržni delež. Lani je bilo tako odpuščenih slabih 1000 zaposlenih v poslovnem sistemu, predvidoma dobra petina teh v Sloveniji.
Mercator sam, brez pomoči Agrokorja, tudi dezinvestira iz nepremičninskih naložb v tujini. Samo letos za več kot milijon evrov. Ideja, da bo z Mercatorjevimi nepremičninami Agrokor rešil svoj dobri dve milijardi težki dolg, je seveda nesmiselna kakor tudi misel, da bodo navkljub željam slovenskih kupcev slovenske izdelke na Mercatorjevih policah nadomestili hrvaški. Zakaj bi spodkopavali eno redkih prednosti, ki jo Mercator ima? Menjava dobaviteljev se zna zgoditi pri dobaviteljih za Mercatorjeve trgovske znamke, ki pa so izdelki z zelo visoko cenovno elastičnostjo in je kupcem izkazano vseeno, kdo jih proizvaja. Če jim ne bi bilo oziroma če bi bila njihova cena tega vredna, bi slovenski potrošniki vestneje kupovali izdelke z blagovnimi znamkami slovenskih podjetij in ne anonimnega blaga trgovskih znamk.
Miro Cerar, trenutno vodeči v predvolilni kampanji, je izrazil svoje nasprotovanje prodaji tako imenovanih strateških naložb države, pri čemer naj bi raziskal možnosti za ustavitev privatizacije Telekoma. Še ostreje se je proti prodaji izrazil Zoran Janković, čigar mnenje pa, vsled položaja njegove stranke v javnomnenjskih raziskavah, nosi manj teže od Cerarjevega. Koncept strateškega interesa, ki ga je izpostavil Cerar, je namenoma ohlapen in dopušča spremembe odvisno od interpretacije posamezne politične opcije. Načeloma je lahko vsako lastništvo države strateškega pomena, če se ga odločimo tako interpretirati, pa najsi gre za farmacevtsko družbo, proizvajalca športne opreme ali pa trgovsko podjetje. V ospredje razprave, ki bi morala biti že davno končana, se vrača nacionalni interes, priročno zatočišče, ko so strokovni argumenti izgubljeni.
Slovenska politika je torej ponovno prišla do točke, ko bo »nagrado« vlagateljem znova izmaknila iz dosega njihovih rok, potem ko jo je dobro leto obljubljala in paradirala pred njimi. Po naslednjem ukazu iz tujine si bo znova premislila in začela z novim ciklom analiz, definiranja strateškega in kupčkanja prodajljivega. Minilo bo še nekaj let in znova bomo lahko objokovali izgubljene priložnosti ter opazovali posledice gnilega kompromisa med silami nacionalnega interesa in tistimi, ki bi raje videli, da podjetja upravlja motiviran lastnik. Če je naš načrt imeti lastnika, ki bo cilje podjetja kombiniral s cilji dobaviteljev, kupcev in, po potrebi, političnih somišljenikov, potem se moramo idejam privatizacije čim prej v celoti odpovedati.
