Počasi se zaključuje še eno leto. Leto, ki bo šlo hitro v pozabo. Leto, ki že danes postaja del preteklosti. S preteklostjo so vedno same težave. Kaj naj počnemo z njo? Jo hitro pozabiti, jo počasi spreminjati ali jo vedno znova obujati k življenju?
Janez Janša s tem nima problema. Rad sili daleč nazaj in s stoletnimi izmišljenimi sanjami našega naroda, postavljenimi v noriško kraljestvo, utemeljuje vsak nacionalizem in vsak napad na drugače obarvane zemljane. Še raje zgodovino spreminja, jo malo prireja in uporablja kot orožje. Manipulacija je metoda, ki vedno vžge. Posebej skozi slikovni material. Najraje pa jo pozablja. Posebej svojo. Pozablja, da je bil veren komunist, da je častil Tita, bratstvo in enotnost ter od drugih zahteval, da so karseda ortodoksni v svoji komunistični drži.
Ta teden je izšel zbornik Radio Študent – že 60 let brez nagobčnika. V tem zborniku je zgodovina, ki je Janez Janša in še kakšen novodobni ali starodobni ostanek politike ni živel. Tisti, ki tako radi govorijo o svinčeni komunajzerski ječi v stari Jugoslaviji, naj si v roke vzamejo ta dokument. Sredi kao najhujšega komunističnega terorja v Ljubljani nastane neodvisna, alternativna, odtrgana in popolnoma svojeglava radijska postaja Radio Študent. Brez pretirane skromnosti vseh nas, ki smo tam pustili dneve, mesece in leta svojega angažmaja, lahko zapišem, da je Radio Študent naredil za demokracijo in osamosvojitev več kot Janša, Bavčar, Peterle, Rupel, Pučnik, Grafenauer, Drnovšek, Kučan in Kacin skupaj. Radio Študent (RŠ) nastane dober mesec dni prej, kot je prvi človek stopil na Luno. In vse od nastanka te samosvoje radijske postaje se je zdelo, da je RŠ padel z lune ali gre na luno. Mnogi ustvarjalci pa so od politike ali zunanjih opazovalcev dobili oznako, da so za na luno. Posebej takrat, ko smo zahtevali nemogoče. Da se partija spoka z oblasti, da se uvede parlamentarna demokracija in popolna svoboda govora.
Okej, teoretiki zarot bodo kratki. Oblast si je izmislila način, kako usmeriti, getoizirati, omejiti in kar je še teh zvitih praks iz arzenala političnih spretnosti, da nevtralizira študentsko gibanje. To je le obdobje, ko so svet pretresali študentski protesti, marši proti vojni v Vietnamu ter je cvetelo gibanje flower power. Skratka, komunistična oblast je bila tako zvita in prefrigana, da je tudi za ceno, da kasira kritiko, sesuvanje in vnašanje tuje miselnosti v hermetično zaprt ideološki okvir komunističnega nauka, dovolila ta svobodni otok, da si opere madež tja od povojnih pobojev naprej. Partijci so radi grozili, obravnavali in celo koga suspendirali, ampak vse skupaj je bila folklora in Radio Študent je brez nagobčnika lahko šel svojo pot.
In na tej poti se mu je dogajalo vse, kar se je kasneje recimo dogajalo Studiu City. Povprečni in podpovprečni politični aparatčiki so naenkrat odtegovali finančna sredstva in taktika, da nekaj ugasne, ker pač nima dovolj finančnega bencina, se na srečo ni realizirala do konca. Tako kot bomo v kratkem zbirali zamaške za plače naših političnih funkcionarjev, smo od osamosvojitve naprej zbirali sredstva za Radio Študent. Mu dajali tiste promile od dohodnin in z vsakim podarjenim evrom razumeli, da pri življenju ohranjamo svetovni unikum. Ja, vsi, ki ste bolj slabi v zgodovini, takšne radijske postaje ni imel nihče daleč naokoli. Sredi okupiranega ozemlja enopartijske miselnosti pa sploh ne.
No, pri Studiu City zbiranje zamaškov v podobi podpisov in protestov ni pripeljalo do srečnega konca. Izbris so brez slabe vesti opravili sektini fanatiki, ki so očiščevali nacionalko. Res me zanima, kako bodo bivši programski svetniki, bivši direktor in bivši uredniki z Rosvito Pesek na čelu, ki še vedno rada pove, da ta oddaja ni sodila na nacionalko, odgovarjali pred ogledalom preteklosti. Kaj bodo rekli svojim, ko jih bodo pocukali za rokav in jih povprašali po zdravi pameti. Kaj bodo rekli vnukom, ko bodo njihova imena zagledali na spisku tistih, ki so po triintridesetih letih obstoja pokopali legendarno TV-oddajo. Oddaja je doživela natanko toliko let kot Jezus Kristus.
No, to so pač osebki, ki, tako predvidevam, niso nikoli poslušali Radia Študent. Prej kakšnega Veseljaka ali Radio 1. Kaj šele da bi se kalili in delali za drobiž na tej radijski postaji.
Zanimivo je, da skoraj noben politik osamosvojene Slovenije ni rad prišel na Radio Študent. Kot da se sramujejo tistih, ki so jim na neki način omogočili, da so zlezli iz anonimnosti in kot novi obrazi obljubljali čudeže. Kar pa veliko več pove o novih obrazih kot o radijski postaji. Vsi so dobro vedeli, da tam ne bodo imeli svojih voditeljev in novinarjev, ki jim bodo postavljali servilna vprašanja ali pa jih gledali kot bogove. Da lahko tam kasirajo vprašanja, ob katerih bodo onemeli. Da jih bodo tam spraševali o vsem. Ljubicah, spolnih praksah, preprodaji orožja ali uvozu mask, bančnih računih in izvoru vsega, kar imajo. Tako revni v prihodkih, pa tako bogati v materialnih dobrinah.
Radio Študent je imel in ima jasno taktiko: iz poraza v poraz do končne zmage ...
