Od takrat sta minila dva tedna, na oni strani planeta se je zaključilo predtekmovanje po skupinah, pri nas pa prva polovica predvolilne kampanje. V tem času so med drugim na nacionalni televiziji izvedli anketo, kaj bo ključna stvar pri njihovi odločitvi, za koga se bodo odločili na volitvah. Kar 32,8 odstotka vprašanih je odgovorilo, da se bo odločilo glede na program, za naslednjih 21,4 odstotka bodo ključna predvolilna soočenja, ostali odgovori, vključno z imeni na kandidatnih listah, pa naj bi pri odločanju ljudi igrali manj pomembno vlogo. In glede na to, da s strankarskimi prvaki stopijo pred kamere pravzaprav personificirane vsebine oziroma personificirani programi, pri čemer vemo, da velika večina tistih, ki se odloča vsebinsko, ne bere programov, to praktično pomeni, da bodo pri več kot polovici volilcev odigrala ključno vlogo prav soočenja. No, za nami je tudi že prvi krog soočenj, vendar za večino nas, ki smo že zakorakali v dopustniško površnost in hkrati nasedli v nogometni ležernosti, stvari niti približno niso preproste. Kdor je pričakoval, da bo dovolj, če bo med tekmami mimogrede preletel kakšno soočenje in si tako izkristaliziral sliko v glavi, je zelo verjetno v problemih. Na teh soočenjih človek namreč najprej trči v precej širok konsenz strankarskih prvakov glede cele serije ključnih vprašanj, kar lahko človeka hitro zmede. Vsi se recimo strinjajo, da je nujno poenostaviti administrativne postopke, da je treba (še) bolj učinkovito pobirati davke, velika večina je enoglasno za razbremenitev gospodarstva, prav tako recimo za korekcijo dohodninske lestvice, dalje obstaja precej širok konsenz glede nujnosti nadaljevanja privatizacije, manjše razlike nastanejo šele pri vprašanju prodaje strateškega premoženja in infrastrukture, prav tako so vsi zavezani odločnemu boju proti korupciji, nihče ne dvomi o nujnosti zdravstvene reforme, strinjajo se, kot se strinjajo že vrsto let, da je prvi logičen korak ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga ukinjamo že leta in leta, vendar ga nekako ne uspemo ukiniti, obstaja tudi enoglasen konsenz, da je nujno zagotoviti vsem sojenje v razumnih rokih, itd. itd. itd.
No, res je, hudič se kot vedno skriva v podrobnostih in novinarji so za nas, ki se (domnevno) odločamo glede na programe strank, čeprav programov ne beremo, seveda natančno pregledali te dokumente. Njihove ugotovitve pod črto so, da so programi, razen pri NSi, ki se razteza kar na 160 straneh, precej tanke zadeve ter da dolžina programov pada premo sorazmerno s pomikanjem proti levi strani političnega pola. Program SMC je tako recimo dolg 26 strani, programi SD, PS in ZaAB pa le še nekaj strani. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti simpatičen pristop Karla Erjavca, ki se mu programa stranke dva tedna pred volitvami še vedno ni zdelo vredno vzeti iz lekture, hkrati pa je vsem nam, ki se (domnevno) odločamo po programih, lepo povedal, da pisanje programov nima popolnoma nobenega smisla, če lahko pride neki neznani obraz in zasede vrh javnomnenjskih anket, pri čemer nihče ne ve, za kaj se sploh zavzema.
No, razlike kljub vsemu seveda obstajajo in nikakor niso nepomembne. Kljub programu iz Bruslja in kljub dejstvu, da v osnovi vemo, KAJ bodo počeli, je seveda še kako pomembno, KAKO bodo to počeli, kar pa je spet odvisno od tega, KOMU bomo podelili zaupanje. In pri tem je ključen kriterij dan pozneje. Trenutek, ko se spusti zavesa, ko je predstava končana, ko predvolilna evforija z obljubami in rafali velikih besed potihne. Kdo od njih ima hrbtenico, odločenost in moč, da začne spreminjati ideologijo znotraj vsakdana in ideologijo vsakdana, ideologijo sprotnih, malih, mimobežnih, celo nevidnih gest, ki lahko začnejo tkati neko novo atmosfero in vzpostavljati neke nove kriterije v prostoru? Kdo od njih lahko politiko normalizira do te mere, da postane končno neslišna in da se prekine permanenten angažma, ki ga politika zahteva od državljanov te države? Komu zaupate, da lahko naredi naslednji korak v procesu normalizacije? Kdo med njimi je sposoben na relativno učinkovit in nekorupten način voditi državo, kdo lahko začne državo spreminjati v učinkovit servis za državljane, da se lahko vsi ostali posvetimo svojim butičnim dejavnostim, kar koli pač že počnemo v življenju?
Za odločitev imamo še dva tedna časa, za odgovore imamo še drugi krog soočenj. Pričakovati je, da se bodo stališča prvakov in strank vsebinsko diferencirala in strukturirala, pa čeprav so razlike med njimi večinoma le v drobnem tisku. Ob tem pa človeku mimogrede pade na pamet še želja, da bi ta odsotnost perspektive, ki dojema svet izključno kot zaroto, trajala vsaj do volitev. Za to bi potrebovali samo nadaljevanje infantilnosti, ki se jo gredo v SDS, in prekinitev novinarske neprofesionalnosti in nekorektnosti s predvajanji posnetkov, ki nastanejo po koncu soočenj, ter iz nikjer in iz nič povlečenih zarot in paranoj, če in ko jim zmanjka smiselnih vprašanj.
