Kritika z liberalne strani o »spontani ideologiji seksizma in šovinizma«, ki ima raje »generiranje stereotipov o moških in ženskah ali zganjanje teorij zarot« kot pa »znanstvene resnice«, je bila pričakovana. Vendar je bolj kot zgodba o nostalgiji po tradicionalnih razmerjih med spoloma in bolj kot kritika poskusov rekonstrukcije alfa samcev in njihovega sveta morda zanimiva zgodba, ki se je film in kritika filma ne dotakneta. Dokumentarni film je prostor »med spoloma« namreč izrisal izključno skozi moško zgodbo, skozi problematiko domnevno zahajajoče libidne moči (alfa) samca in s tem povezane samozavesti moškega spola in moške identitete kot take, pa naj bo to zaradi pesticidov (Komat, Zupančič), agresivnega feminizma ali kakšne tretje čarovnije. Po drugi strani pa ženske zgodbe v prostoru »med spoloma«, zgodbe o ženski seksualnosti v novem svetu, ki vzhaja, v filmu preprosto ni.
Svet se spreminja hitreje kot kadar koli prej. Najstarejša danes živeča generacija je bila rojena v svet patriarhalne družbe, tradicionalne morale, v svet ene žarnice, v svet, kjer je izbiro partnerja nemalokrat narekovala ekonomska in ne romantična logika. Njihovi vnuki in vnukinje odraščajo v realnem in virtualnem svetu golote, v svetu sodobne umetnosti, ki telo pred našimi očmi razstavlja, razpira, odpira in secira, v svetu eksplicitne, odčarane seksualnosti, ki izgublja romantične konotacije, ki se vse bolj izvija polju tradicionalne morale in se vse bolj vzpostavlja kot samostojna, neodvisna entiteta na polju užitka. V današnjem svetu je pornografija oddaljena le en klik, različne seksualne prakse postajajo neke vrste subkultura oziroma način življenja (homoseksualnost, S & M, svingerstvo…), žanri oziroma kategorije s pornografskih spletnih strani pa del vsesplošnega komunikacijskega koda, ko pride do vprašanj in usklajevanj seksualnih poetik… Struktura sveta, v katerega so bile rojene danes najstarejše generacije, ima komaj kaj skupnega s svetom mlajših generacij. In kljub dejstvu, da je bila »ljubezen«, kot pravi Saleclova, vedno konservativna, verjetno tako radikalni premiki in spremembe bistveno vplivajo tudi na partnerska razmerja, na prostor ljubezni in seksualnosti, na prostor »med spoloma«.
V Zgodovini seksualnosti Michel Foucault zapiše, da je cilj novodobnega človeka na polju seksualnosti obvladati sebe do točke, ko je mogoč popoln užitek v samem sebi. Moški spol, ki je kreiral družbene parametre, kulturne in moralne konvencije tradicionalnega sveta, je imel skozi zgodovino nedvomno več svobode in možnosti za prosto uživanje seksualnosti. Prostitucija recimo ni nikoli izginila iz družbe ne glede na različno sankcioniranje tega pojava skozi čas. Navsezadnje je poligamija še dandanes v nemalo primerih različno moralno in družbeno ovrednotena. Če je za moški spol nekako sprejemljiva, nemalokrat celo vir ponosa, dokaz moči, zmožnosti in dominantnosti, je pri ženskem spolu v precej primerih razumljena kot seštevek raznoraznih zavrženosti. Vendar pa se to poglavje končuje. Vzpostavljajo se pogoji, v katerih bo mogoče po Foucaultu popolno uživanje v samem sebi ne glede na spol. Ker pa je družba prek religioznih, filozofskih, končno pa še družbenih norm precej ostreje sankcionirala seksualno raziskovanje pri ženskem spolu, je posledično za ženski spol, povedano poetično, toliko več pokrajine, ki kliče po odkrivanju in raziskovanju.
Na tej točki bi bilo verjetno treba dodati razliko v strukturi med ženskim in moškim užitkom in različni potencial za ekspanzijo in prakticiranje ene in druge seksualnosti. Že Platon in Aristotel sta priporočala nekatere vidike zakonske zvestobe (v mislih sta imela seveda moški spol), saj naj bi pretirano vdajanje spolnosti lahko pripeljalo po eni strani do izgube občutka za »dobro mero«, po drugi pa naj bi nevarno izčrpavalo organizem. Če sledimo tej misli in se malo poigramo z vizualizacijo, potem bi lahko moško seksualnost oziroma užitek primerjali s tekom, z linearno padajočo črto. Na drugi strani bi bilo žensko seksualnost oziroma užitek verjetno bolj smiselno vizualizirati kot prostor, ki se volumensko širi navzven v vse smeri. Če gre pri moškem užitku za linearno odtekanje energije, gre pri ženskem za polnjenje oziroma za sprejemanje energije. Če je pri moškem užitku cilj vsaj začasno dokončen, je pri ženski ciljna črta le vhod v nadaljevanje, v nov začetek, nemalokrat celo v nadgradnjo. Če je moška seksualnost zamejena s fizičnim potencialom oziroma vzdržljivostjo, je ženska seksualnost zamejena s sposobnostjo oziroma kapaciteto za absorpcijo užitka.
Mogoče je vse to res. Mogoče nič od tega ne drži. Glejmo in se čudimo.
