Ekonomisti se načeloma strinjamo, da je privatna lastnina praviloma bolj učinkovita od državne. V primeru tržnih pomanjkljivosti obstajajo razlogi proti privatizaciji brez dodatnih pogojev. Privatizacija ima na primer želene učinke samo, kadar obstaja močna konkurenca na trgu. V nasprotnem primeru državni monopol zgolj nadomestimo s privatnim. Nekatere študije kažejo, da privatizacija povečuje neenakost, saj poslovna uspešnost v privatiziranih podjetjih pogosto temelji na višjih cenah, odpuščanjih in nižjih plačah. Zaradi neodgovornega delovanja zasebnikov si nekatere države danes prizadevajo odkupiti predhodno privatizirana podjetja.
Poslanci državnega zbora so junija 2013 potrdili prvi privatizacijski paket. Na seznamu državnih naložb za prodajo so se znašli Adria Airways, Aero, Elan, Fotona, Helios, Aerodrom Ljubljana, NKBM, Telekom Slovenije, Cinkarna Celje, Gospodarsko razstavišče, Paloma, Terme Olimia Bazeni, Unior in Žito. Za nekatera podjetja se je postopek prodaje že končal (npr. Helios), za druge se šele začenja. Glavni problem je v arbitrarni izbiri 15 podjetij. Zakaj ravno 15? In zakaj ravno omenjenih? Vlada nima jasne panožne strategije, zato ne more delovati transparentno. Samo na podlagi sektorskih analiz lahko oblikujemo jasne kriterije glede (ne)smiselnosti prisotnosti državnega lastništva v posameznih podjetjih in panogah. V takšnem primeru bi bila tudi javnomnenjska podpora in podpora znotraj koalicije ustrezno večja.
Zdi se, da v večini zgoraj naštetih podjetij država nima lastniškega interesa. Toda ali je res tako? Vzemimo na primer Telekom. Vlada je najverjetneje ocenila zgolj potencialne fiskalne prilive ob njegovi prodaji. Nobene pozornosti ni namenila na primer varnostnemu vidiku. Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) namreč danes zaradi svoje razširjenosti z vidika delovanja posameznika, podjetij in države postaja nepogrešljiva. Mnogi sektorji (denimo promet, energetika, finančni sektor, javna uprava) postajajo vse bolj odvisni od telefonskega omrežja, medmrežja, optičnih vlaken in satelitskih povezav. Zaščita temeljne informacijske infrastrukture postaja danes ena temeljnih nalog države. Fizična informacijsko-komunikacijska infrastruktura je lahko namreč ogrožena zaradi naravnih nesreč in slabih namer (denimo terorizma, informacijskih vpadov, industrijskega vohunjenja). Žvižgač Snowden nam dnevno posreduje dokaze o ameriškem prisluškovanju pomembnim politikom in pridobivanju informacij o glavnih konkurentih ameriških podjetij. Ali podobni varnostni izzivi obstajajo tudi v Sloveniji? Najverjetneje. Prav zato bi potrebovali državno strategijo na področju razvoja IKT. Če varnost razumemo kot javno dobrino, potem je večja lastniška prisotnost oziroma nadzor države v takšni panogi smiseln.
V preteklosti smo zaradi pomanjkanja panožnih strategij naredili nekaj privatizacijskih napak. Kako presoditi, ali je res tako? Ni namreč enostavno izolirati vpliva spremembe lastništva na poslovanje določenega podjetja skozi čas. Primerjava zahteva daljše časovno obdobje in izločitev vpliva poslovnega cikla. Zaradi slednjega najlažje primerjamo podobno velika podjetja v ciklično neobčutljivih panogah (denimo farmaciji). Farmacevtsko podjetje Lek je bilo zaradi prepričanja, da lahko samo tujci zagotovijo njegov dolgoročni razvoj, prodano Novartisu. V Leku in Krki so v zadnjih letih razširili lastno proizvodnjo. V poslovanju ni bistvenih razlik. Toda Lek o ključnih zadevah ne odloča več samostojno. Zaradi morebitnih racionalizacij v okviru skupine je izpostavljen tudi določenemu tveganju. Država pa potencialno pogojevanju glede nadaljevanja proizvodnje s strani novega lastnika. Podobno se dogaja tudi v mnogih drugih državah. Ob privatizaciji lahko negativni zunanji učinki nastanejo tudi zaradi prekinitve relacij podjetja z domačimi subjekti. Za banke in zavarovalnice je lahko izpad denarnega toka znaten. Farmacevtska industrija namreč velja za eno najbolj dobičkonosnih.
Nekateri razloge za sedanjo krizo in privatizacijo kot način rešitve iz nje iščejo v tako imenovanem nacionalnem interesu. Opredeljujejo ga skozi sprego domačih politikov, bankirjev in gospodarstvenikov, gradnjo gospodarskih stebrov in zadolževanje v tujini. Nacionalni interes je v njihovem besednjaku postal zmerljivka in glavni krivec za vse naše težave. Če je res tako, krize v drugih državah ne bi smelo biti. Toda bančne luknje so povsod globoke. Na vzroke sedanje krize lahko pogledamo še z drugega zornega kota. V največji meri so sporni krediti v obdobju 2004–2008 nastali zaradi investicijske megalomanije, privatizacijskih pritiskov takratne vlade in potreb menedžerjev po zaščiti pred novim, tokrat desnim, vdorom politike v posel. Klubsko-elitno privatizacijo je nemo opazovala tudi Banka Slovenije. Dvajsetodstotna letna stopnja naraščanja kreditov namreč ne bi bila mogoča brez zadostnega pritoka kapitala iz tujine. Razvoj in odprtje kapitalskega trga sta ponudila nove lastniške priložnosti. Lahko bi rekli, da je sedanja kriza nastala zaradi pohlepa, privatizacijskih pritiskov, finančne deregulacije in liberalizacije kapitalskih tokov. Razloge za sedanjo krizo zato vsi iščemo bodisi znotraj diskurza o nacionalnem interesu bodisi v neoliberalnih izhodiščih. Ob tem smo vsi skupaj pozabili, da vrsta lastnine in njena struktura ne zagotavljata učinkovitosti same po sebi. Ključnega pomena sta kakovosten menedžment in dobro korporativno upravljanje. Pomembni so transparentnost, družbena odgovornost, jasen poslovni model in sprejemanje modrih poslovnih odločitev.
Privatizacija ob določenih pogojih povečuje učinkovitost. Vlada jo mora voditi transparentno in preudarno, na podlagi jasnih sektorskih strategij in meril. Potrebna je presoja od primera do primera. Današnje odločitve bodo namreč imele dolgoročne posledice. Izkupiček od prodaje državnega premoženja mora biti namenjen za poplačilo stroškov bančne sanacije, ki danes poteka na račun davkoplačevalcev. Pred vlado je dvojni izziv. V kolikšni meri bo sposobna, glede na manjkajoče panožne strategije, zadovoljivo izvesti privatizacijo in oblikovati celoten nabor državnih ukrepov za izhod iz krize.